Zelena Luč

Renata Salecl
Prekinitev in presenečenje

Naša gibanja so polna prekinitev, ustavljanj, odmorov, zastojev in novih začetkov. Trenutek prekinitve je nekaj, kar nam lahko vzbuja nelagodje, ker je bil tok gibanja zaustavljen. Lahko nam sproži tudi nestrpnost, ker izgubljamo čas z ustavljanjem in s ponovnim zagonom. Prekinitev je tudi možnost za vznik nečesa novega. Lahko je to trenutek, ki omogoča refleksijo. Prekinitev namreč prav s tem, ko odpre prazno mesto med tem kar je bilo in tem kar bo, odpira možnost za razmislek kje smo bili in kam gremo. Prav tu pa odpira tudi možnost za presenečenje.

Kaj pa se zgodi, če presenečenje ni prepuščeno naključju, ampak je strogo načrtovano? Kaj, če se nekdo (npr. umetnik) odloči ustvariti umetniško delo prav v praznem prostoru, ki ga predstavlja prekinitev?

Predstava »Zelena Luč« naredi prav to. Po tem, ko se kot premikajoči se subjekti na cesti moramo ustaviti pred rdečo lučjo, se sproži zelena luč za presenečenje, ki ga pred nami v nekaj sekundah izvedejo gibalci v koreografiranem prehodu čez cesto. Zeleno luč običajno dojemamo kot dovoljenje, kot znak za svobodni premik, kot odprtje kratkega časovnega intervala ko smo neomejeni v našem gibanju. Zeleno luč pa lahko razumemo tudi kot dovoljenje za ustvarjanje, za premik, ki predstavlja presenečenje, za umetniško idejo, ki si vzame pravico, da na novo interpretira čas, ki ga zelena luč zameji.

Monotonija našega postanka je v tem trenutku spremenjena v šokantno spoznanje, da je prazen prostor prehoda za pešce in dovoljen čas, ki ga odpira zelena luč, možno reinterpretirati. Nekaj, kar smo doslej dojemali kot danost dobi nov pomen. Spremeni pa se tudi naše dojemanje dovoljenega in prepovedanega. »Predstava« »Zelena Luč« namreč predstavlja zagonetno mesto transgresije znotraj dovoljenega. S tem je to, kar je dovoljeno dobilo nov pomen, spremeni pa se tudi narava transgresije. In prav to je kvaliteta pravega presenečenja: znano postane neznano in s tem odprto novim premislekom.