Zelena Luč |
Neskončni tok prehajanja cest v intervalih zelene in rdeče luči je koreografija že sama po sebi. Ideja, ki nosi ime Zelena Luč – Green Light ima namen to neustavljivo mestno koreografijo sodobnega časa nadgrajevati na semaforiziranih prehodih Ljubljane med junijem in novembrom 2010.
|
|
|
»Zelena luč / Green light« poteka, sicer nenajavljeno, v vsakdanjem prometu Ljubljane, od junija do novembra 2010. Informacije o posamičnih lokacijah in časih le nekaterih od teh dogodkov pa so na voljo na tem mestu: 23.09.2010 ob 14.30 križišče Slovenska / Tivolska / Trg OF
24.09.2010 ob 19.00 križišče Drenikova / Celovška 27.09.2010 ob 14.00 križišče Gosposvetska / Tivolska 28.09.2010 ob 16.00 križišče Miklošičeva / Dalmatinova / Tavčarjeva 30.09.2010 ob 19.00 križišče Slovenska / Čopova 01.10.2010 ob 12.00 križišče Šmartinska / Središka 04.10.2010 ob 13.00 križišče Slovenska / Čopova / Štefanova 05.10.2010 ob 18.00 križišče Roška / Poljanska / Kapusova 07.10.2010 ob 15.30 križišče Drenikova / Celovška 08.10.2010 ob 12.00 križišče Slovenska / Tivolska / Trg OF 09.10.2010 ob 12.00 križišče Ilirska / Kotnikova / Resljeva 19.10.2010 ob 19.00 krizisca Roška / Poljanska / Kapusova ulica * v primeru močnega dežja velja naslednja objava |
Avtorica: Mateja Bučar Soustvarjalci in izvajalci: Dušan Teropšič, Manca Krnel, Nataša Kos Križmančič, Maja Kalafatič, Kaja Valenti, Mateja Bučar.. |
production:
DUM - Društvo Umetnikov / DUM - Association of Artists , co-production: Kino Šiška, Ljubljana
Project
is supported by: Ministry of Culture of the Republic of Slovenia , Cultural
Department of the City of Ljubljana
Renata Salecl Naša gibanja so polna prekinitev, ustavljanj, odmorov, zastojev in novih začetkov. Trenutek prekinitve je nekaj, kar nam lahko vzbuja nelagodje, ker je bil tok gibanja zaustavljen. Lahko nam sproži tudi nestrpnost, ker izgubljamo čas z ustavljanjem in s ponovnim zagonom. Prekinitev je tudi možnost za vznik nečesa novega. Lahko je to trenutek, ki omogoča refleksijo. Prekinitev namreč prav s tem, ko odpre prazno mesto med tem kar je bilo in tem kar bo, odpira možnost za razmislek kje smo bili in kam gremo. Prav tu pa odpira tudi možnost za presenečenje. Kaj pa se zgodi, če presenečenje ni prepuščeno naključju, ampak je strogo načrtovano? Kaj, če se nekdo (npr. umetnik) odloči ustvariti umetniško delo prav v praznem prostoru, ki ga predstavlja prekinitev? Predstava »Zelena Luč« naredi prav to. Po tem, ko se kot premikajoči se subjekti na cesti moramo ustaviti pred rdečo lučjo, se sproži zelena luč za presenečenje, ki ga pred nami v nekaj sekundah izvedejo gibalci v koreografiranem prehodu čez cesto. Zeleno luč običajno dojemamo kot dovoljenje, kot znak za svobodni premik, kot odprtje kratkega časovnega intervala ko smo neomejeni v našem gibanju. Zeleno luč pa lahko razumemo tudi kot dovoljenje za ustvarjanje, za premik, ki predstavlja presenečenje, za umetniško idejo, ki si vzame pravico, da na novo interpretira čas, ki ga zelena luč zameji. Monotonija našega postanka je v tem trenutku spremenjena v šokantno spoznanje, da je prazen prostor prehoda za pešce in dovoljen čas, ki ga odpira zelena luč, možno reinterpretirati. Nekaj, kar smo doslej dojemali kot danost dobi nov pomen. Spremeni pa se tudi naše dojemanje dovoljenega in prepovedanega. »Predstava« »Zelena Luč« namreč predstavlja zagonetno mesto transgresije znotraj dovoljenega. S tem je to, kar je dovoljeno dobilo nov pomen, spremeni pa se tudi narava transgresije. In prav to je kvaliteta pravega presenečenja: znano postane neznano in s tem odprto novim premislekom. |