Vadim Fiškin: Light Weight
20.05.22- 05.06.22
Projektni prostor DUM, Kolodvorska 6

Curator: Vladimir Vidmar
Production: DUM Društvo Umetnikov
Supported by :  Mestna občina Ljubljana – Oddelek za kulturo

In the project Light Weight, Vadim Fishkin again presents us with an equation in which the laws of physics yield to a more penetrating, enduring, and indestructible force: our desire for understanding. Here, science is again taken to the point of the seemingly absurd, which for art is anything but absurd: it is a constitutive moment, capable of taking the acute universal relevance of a scientific idea and leading it down new paths, only to return it to us in a completely different register. As a rule, in Fishkin’s work this path, each time reconstructed with new freshness, serves as an allegory of the human condition, poignant and humorous but always with the resolute affirmation of the kind of poetry that leads us, if only for a brief moment, beyond the realm of the finite and inevitable.
On this occasion, the object and material of Fishkin’s treatment is light, a frequent feature in his art that superbly encapsulates his practice: the pledge of the visible, of candour and truth, light appears in his work most often as the decisive element of the fundamental illusion. This is hardly a coincidence, for our experience of light, the guarantor of visibility and, therefore, all sense of stability, conceals the physical reality of light as waves, as oscillation. Everything we do is oscillation. We are ourselves oscillation from the basis of our material nature – the atom – and so is everything we perceive as the smooth surface of day-to-day existence, of normality. Light, too, is part of this paradox; it is electromagnetic radiation, which we have trained our sense organs to perceive and understand as stasis, not the dynamic force it truly is. Seeing is possible for us only because the conditions that make things visible are themselves invisible. Is there, then, any better expression of the paradox of the human situation than what light offers us?
The paradox of light, which stands as the ultimate proxy of the paradox of any human experience, is articulated by Fishkin through his characteristically literal presentation of the discourse of classical mechanics, which, when charged with the Sisyphean task of answering metaphysical questions, begins to speak in allegories. Two light bulbs, each on its own side of a two-sided lever, are switched on, one after the other, each “burdening” its own side to the point where that side yields to the force of gravity and sinks lower. This mischievous behaviour on the part of light, however, also has an irrefutably inquisitive undertone, which arises from questions about materiality and non-materiality, our physical reality and the concepts that are supposed to explain it. The causal sequence of the light coming on and gravity taking effect brings us, in its counter-intuitiveness, inevitably back to the fact that our life, with all the wealth of its experiences, is necessarily bound to the materiality of physical existence. The reason why the light’s extraordinary behaviour so pointedly underlines the agonizing rupture between the material and the non-material worlds may also lie in the fact that in our day-to-day imaginaries light is often a metaphor, even a sign, of the presence of the non-material: the bulb that lights up above the head of a cartoon character in a eureka moment; the shining light at the end of a long passageway glimpsed by those rare witnesses of near-death experiences; and so on. Light, then, is a sign that we are separating ourselves from the weight, the gravitational pull, of the material realm, that life and/or the experience of life is passing into the non-material dimension. Not least of all, this is what we are told by the long (and for art so essential) tradition of Neoplatonism and the metaphysics of the light which emanates from the purity of the non-material source and which, as it passes into darkness, creates the material world.
The light bulb is lowered, then, not by any weight that might derive from mass (which light does not have) but rather by the burden of metaphysical questions that confront us. As is always the case with Fishkin, humour is the brother of existential angst and both are the children of the fundamental doubt inscribed within us. Consequently, his seesaw of light is the multilayered image of the back-and-forth exchange of both humour and anxiety, but also, simultaneously, of the incompatibility between the physicality of our experience and its maxims, the mutual conditionality of illusion and truth. The amphibious materiality of light in its simultaneous omnipresence and intangibility, between its obviousness and the impossibility of ever satisfactorily comprehending it, speaks above all to the questionable status of material reality as our fundamental experience.
A second work in the exhibition shares in such questioning: although titled Windy, it could similarly be described as Light Weight, since here, too, the weight of the paper that appears to be sent flying when a fan is switched on is in fact the same as light. You will forgive me if I take this line of interpretation too far and see ourselves in this scattered paper. But are we not similar to these sheets of paper, which are blown about by a wind that turns out not to be there? And yet, the fact that we are not set into motion by a mighty wind but that everything is merely part of a grand illusion, does not in the slightest change the dance of our searching. And especially not its beauty.
Vladimir Vidmar
𝑇𝑟𝑎𝑛𝑠𝑙𝑎𝑡𝑒𝑑 𝑓𝑟𝑜𝑚 𝑡ℎ𝑒 𝑆𝑙��𝑣𝑒𝑛𝑒 𝑏𝑦 𝑅𝑎𝑤𝑙𝑒𝑦 𝐺𝑟𝑎𝑢



Kaja Lorenci, STABAT. Biti ganjen
sodobno plesno delo

v Projektnem prostoru DUM na Kolodvorski 6 v Ljubljani 6., 7., 8., 9. in 10. januarja, vsakič ob 20.
Avtorstvo in izvedba: Kaja Lorenci
Oblikovanje prostora, kostuma in luči: Petra Veber
Glasba: Žigan Krajnčan (vokal), Kristijan Krajnčan (violončelo)
Producent: DUM društvo umetnikov
Koproducenti: Nomad Dance Academy Slovenija, WorkShop Fundation
Projekt podpirajo: Mestna občina Ljubljana – Oddelek za kulturo, Ministrstvo za kulturo RS, Ustvarjalna Evropa (Life Long Burning)
Zahvala: Pipa Lorenci, Jakob Lorenci, Jernej Lorenci

"Najhrupnejši trenutek v človeku lahko za drugega ostane neopazen. Če pa skupaj prisluhnemo tistemu, kar slišimo, ko ni slišati ničesar (ko se molči), se morda izriše na obrazu, zavibrira v gesti, da ton mišičju.
Tišina in glasba imata nekaj skupnega. Navzočnost, ki se ne vidi, se razprostira, pa vendar je blizu, tako blizu, da jo lahko začutimo kot lastno telo.
Kako nas glasba gane in s katerimi sredstvi lahko stanje ganotja (ganiti, ganiti se) prevedem v specifičen uprizoritveni jezik? Ples ima namreč sposobnost, da razkrije tisto, kar je v glasbi nedoumljivega, kar nas »premika« nekje od znotraj, ter hkrati to prednost, da je človeški in otipljiv. Glasba pa je tista, ki uvaja zakasnitev v takojšnjost oziroma ima sposobnost, da podaljša, raztegne trenutek v dogodek.
Lahko oči postanejo ušesa in obratno?
V zadnjem času me glasba gane pogosteje. Potrebujem jo, da me gane. Daje mi občutek, da se premikam skozi svojo gosto tišino, ki jo težko ubesedim."
Kaja Lorenci
----------------------------------------------------------------------------

Jaka Babnik: Vaje v slogu
12.- 16. decembra 2021, Projektni prostor DUM, Ljubljana

[Scroll down for English version]V svojem novem delu Vaje v slogu se Jaka Babnik posveča nekaterim temeljnim vprašanjem ustvarjanja fotografskih in/ali umetniških del. Na način slogovnih vaj raziskuje transformativna orodja in nepisana merila, ki omogočajo in določajo kakovostno fotografijo oziroma umetniško delo, tako s stališča tehnične in formalne izvedbe, kot tudi v smislu izbire motiva in namembnosti. Zanimajo ga podobe, ki so zaradi naučenih kulturnih in estetskih kodov univerzalno vizualno atraktivne in formalno korektne, četudi same po sebi ne sporočajo ničesar oprijemljivega.Pričujoče delo je zato na nek način rezultat vaj iz poznavanja likovne teorije, ki je nepogrešljivo orodje ustvarjanja na širšem področju vizualne kulture. Hkrati je likovna teorija osnova za vzpostavljanje pravil, vzorcev in formul, ki jim ustvarjalci podob hočeš nočeš morajo slediti, saj so preverjeno učinkovita. Babnik se je zato lotil vizualne raziskave, ki jo prvenstveno usmerja vase in v lastno percepcijo vizualnega. S tem vzpostavlja diskurz o ontologiji fotografije in vizualne kulture ter se sprašuje o znanjih, izkušnjah, privzgojeni estetiki, simbolih in spominih, ki determinirajo posameznika in njegov ali njen način konzumiranja podob. Naslanja se tudi na (samo)ironijo in humor, saj se zaveda, da se – pa naj se še tako trudi – ne more izvzeti iz priučenega kulturnega koda, ki globoko zaznamuje tudi njegovo tako umetniško kot poklicno delovanje.Poleg tega pa fotografsko delo Vaje v slogu služi kot izhodišče za kolektivno analiziranje tako imenovane “naučene predvidljivosti”, kar bo po zaslugi številnih sodelavcev v obliki člankov, mnenj in esejev objavljeno v istoimenskem samoizdanem časopisu.Besede, fotografije, ilustracije in oblikovanje za časopis Vaje v slogu so prispevali:
Jaka Babnik, Viktor Baron, Miha Colner, Karlo Čargonja, Ana Čavić, Chris Eckman, Jasna Jernejšek, Mića Karić, Saša Kralj, Sandra Križić Roban, Tevž Logar, Peter Rauch, Luka Škof, Jožef Školč, Miško Šuvaković, Dalibor Talajić, Leon Zuodar.
Jaka Babnik (1979) je diplomiral iz sociologije in zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Od leta 1996 deluje kot samostojni umetnik, fotograf, založnik in filmar. Uveljavil se je z odmevnimi razstavnimi in knjižnimi projekti kot so so We Are Dogs! (2009), Jebodrom (2014), Holy Land (2016-2017), Why So Serious? (2016-2017), Heroji mojega časa (2017), Top lokacija (2017), Pigmalion (2019), Time Levelling (2020) in Fotografija je simbolična (2020). Od leta 2012 skupaj z Boštjanom Pavletičem vodi neodvisno založbo Rostfrei Publishing. Živi in deluje v Ljubljani.Razstava bo na ogled od 12. do 15. decembra 2021, od 12. do 18. ure.Producenta razstave in časopisa:
Zavod Sektor in Rostfrei Publishing
Projekt je podprt s strani Mestne občine Ljubljana.***
Jaka Babnik: Exercises in Style
12 December 2021 at noonDUM Project Space, LjubljanaIn his recent series Exercises in Style Jaka Babnik focuses on some of the most fundamental questions about creating photographs or artworks. In the form of stylistic exercises, he explores transformative tools and unwritten criteria that enable and constitute so-called quality photographs or works of art, from the point of view of their technical and formal implementation as well as in terms of choice of subject matter and its intended purpose. He is interested in images that are, due to one's trained cultural and aesthetic codes, visually attractive and formally faultless; however, these images on their own may not convey anything in particular.The series of photographs is, in a way, the result of exercises in knowledge of art theory, which is an indispensable tool for creative work in the wider field of visual culture. At the same time, art theory provides the foundation for the rules, patterns and formulas that artists and creators have to follow, whether they like it or not, because they have proven effective. Thus, in Exercises in Style, Babnik undertakes artistic research in which he primarily turns to himself and his own visual perception, establishing a discourse on the ontology of photography and visual culture while reflecting on the knowledges, experiences, cultivated aesthetics, symbols and memories that determine each individual and his or her way of consuming images. He also turns to (self)irony and humour as he is well aware that he can't be, however much he may try, exempt from his cultivated cultural code that deeply designates his creative and commercial work.Furthermore, the Exercises in Style series of photographs serve as a starting point for collective reflection on so-called “learned predictability”. With the help of several collaborators, these reflections will be published in the form of articles, opinions, essays and interviews in a self-published newspaper.The contributors to the newspaper:
Jaka Babnik, Viktor Baron, Miha Colner, Karlo Čargonja, Ana Čavić, Chris Eckman, Jasna Jernejšek, Mića Karić, Saša Kralj, Sandra Križić Roban, Tevž Logar, Peter Rauch, Luka Škof, Jožef Školč, Miško Šuvaković, Dalibor Talajić, Leon Zuodar.
Jaka Babnik (1979) graduated from social studies and history at the Faculty of Arts, University of Ljubljana, and has been working as a photographer and cinematographer since 1996. Currently he works as a photographer, artist and publisher who gained local and international acclaim with projects such as We Are Dogs! (2007-2009), Jebodrom (2014), Holy Land (2017), Why So Serious? (2016-2017), Heroes of My Time (2017), Pygmalion (2018-2019), Time Levelling (2020) and Photographs for Illustration Purposes Only (2020). He is co-founder and co-owner (together with Boštjan Pavletič) of the independent publishing house Rostfrei Publishing that, since 2012, produces artists’ books and photobooks. He lives and works in Ljubljana, Slovenia.The exhibition will be on display from 12 to 15 December 2021, from noon to 6pm.Producers of the exhibition and the newspaper:
Zavod Sektor and Rostfrei Publishing
The project is supported by Municipality of Ljubljana.
-----------------------------------------------------------------------------

Nataša Berk: Before the Concept There‘s Absolutely no Point


27.10. – 15.11.2021, Projektni prostor DUM, Kolodvorska 6, Ljubljana
Kurator: Vladimir VidmarProdukcija: DUM Društvo UmetnikovProjekt podpira: Mestna občina Ljubljana – Oddelek za kulturoZahvala: Jaka Babnik, Goran Petrov, Vadim Fishkin, Isidora Tomin 
[Scroll down for English version]
V DUMu zadnje leto intenzivno premišljujemo svoje poslanstvo, ki se čedalje bolj artikulira kot potreba po neposrednejšem odnosu z umetniškim delom. Delo je tisto, kar pogosto pod pompoznim pritiskom krovnih tem, epohalnih konceptov ter bolj ali manj dominantnih diskurzov hitro izzveni ali v reducirani plastični obliki podpira določen argument. To se kar zlahka zgodi. Umetniško delo je namreč krhek, pogosto nestanoviten fenomen, občutljiv na okoliščine in kontekste. Pogosto je že v načelu umetniško delo tisto, ki radikalno preizprašuje in spodkoplje lastne temelje, odrekajoč si trdne opore in ontološko zanesljivost. Kako se torej približati tej paradoksni entiteti, ki je najbolj tukaj, ko je hkrati ni, in ki je najbolj to, ko je hkrati nekaj drugega? Umetniško delo je v središču razstave Nataše Berk v Projektnem prostoru DUM. Bolj banalnega stavka si v obrazstavnem tekstu ne bi mogli predstavljati. Kaj pa naj bi bilo v središču razstave, če že ne umetniško delo? Tokrat pa vendar delo primarno govori o umetniškem delu in je v neki hecni, tavtološki gesti delo tisto, ki govori o lastnih pogojih možnosti. V središču razstave je torej nekaj, kar je tam povsem samoumevno, hkrati pa se vsakič znova, ko ga skušamo zapopasti, vse prej kot pusti. Na to nas opozori že (samo)ironičen naslov razstave Before the Concept There‘s Absolutely no Point, svojevrsten povzetek dramaturgije umetniškega dela, kjer stvar v resnici ni takšna, kot se na prvi pogled zdi. Postavitev igra isto igro, saj je na nek način povsem »na mestu«, zelo »galerijska« in skorajda nevzburljivo pričakovana – bela polica z artefakti – le da bi s svojo samoumevnostjo pokazala, da pri umetniškem delu nič pravzaprav ni na svojem mestu. Na razstavi se tako zaplete že na prvi točki branja, ko urjeni bralci sodobne umetnosti pričujočo razstavo hočemo prebrati kot subverzijo klasičnega razstavnega protokola z ireverentnim postavljanjem vulgarnih prežvečenih čegumijev na podest. Vendar kmalu se izkaže, da nas ta razlaga ne pripelje daleč, saj Nataša Berk s tem, da naključnim produktom prvinskega »dela« umetnice dodeli dostojanstvo umetniškega dela, misli veliko bolj resno.Kot pogosto v delu Nataše Berk, določena ludistična gesta s sabo nosi avtentični interes za poglobljen premislek o naravi umetniške izkušnje. Before the Concept There‘s Absolutely no Point v skrajni skromnosti umetniške intervence pred nas postavlja dva stoletja spraševanja o tem, kaj umetniško delo v resnici je. So lepe forme, ki so produkt umetničinega fizičnega dela umetnice (žvečenje), hkrati pa rezultat refleksije o pomenu prenosa določenega predmeta/početja v kontekst art sistema (ready made). So predmet primarne predelave, primordialnega, nezavestnega avtomatizma, hkrati del elaborirane strategije spopadanja s tem, nad čemer se sploh v umetnosti navdušujemo. So stranski produkt rituala množične kulture, hkrati pa ima vsaka neizpobitno individualnost in neponovljivost. Izjemnost žvečilnih gumijev v Before the Concept There‘s Absolutely no Point je v tem, da im uspe biti vse od naštetega istočasno in s tem stojijo kot proxy za ontološko nestabilnost umetniškega dela. So delo o delu. Kot njegov pogoj postulirajo izogibanje slehernem reduciranju na enoznačnosti in trdnost pomenov, saj je ambivalentnost ta, ki delo vsaj za trenutek iztrga ideološki prevladi. Pričujoča razstava nam umetniško delo kaže kot serijo kratkih stikov, v kateri se rešitev vedno prelaga na nekaj drugega, v stalnem ritmu, ki nam ga nakazuje serializem razstavljenih »del«... V tej zanjo tako značilni neposrednosti, živosti in pristnem humorju Nataši Berk vedno znova uspe poprisotiti entvziazem in afirmativnost geste njegovega fluidnega nastanka in branja, brez kakršnegakoli zapiranja v obrazce in formule. Berkova sicer nikakor ne trdi, da je na njih odporna, saj ima z njimi nenehno opravka, se z njimi igra in spogleduje, vendar brez da bi se jim dokončno vdala. Jemlje jih resno, a hkrati tudi neresno. Jemlje jih resno na povsem neresen način. Življenjska energija umetniškega dela je, kot nas Nataša Berk s svojo gesto opomne, v nepristajanju na »betoniranje« konceptov, pristopov in prejemov. Čegumi je, nenazadnje, tudi v prežvečeni obliki mehka reč. Nalezljiv entvziazem umetnosti, ne glede na to, iz katere vloge ji pristopamo, umetnika, zbiralca, občudovalce – vse to so tudi Natašini umetniški alter egi – je v nestabilnosti njene izkušnje, v kateri nas »material« vedno nekoliko preseneti in prisili, da povemo več ali drugače, kot smo nameravali. Nataša Berk nas z Before the Concept There‘s Absolutely no Point sooča prav z dejstvom, da je sicer tudi v umetnosti ideologiji nemogoče ubežati, kar nikakor ne pomeni, da se z njo ne moremo igrati, jo manipulirati in se tudi iz nje norčevati. Užitek, ki iz tega izhaja, je konstitutivni moment umetnosti.Vladimir Vidmar, kurator razstave


Over the last year, DUM has been reflecting intensely on its mission, which is becoming increasingly more articulated as a need for a more direct engagement with the artwork itself. It is the work that often, under the pressure of pompous umbrella themes, concepts and more or less dominant discourses, rapidly fades to nothing or, in a reduced plastic form, supports a certain argument. This happens quite easily. A work of art is a fragile and often uncertain phenomenon, sensitive to circumstances and contexts. Often, by its very nature, a work of art is that which radically questions and undermines its own foundations, denying itself both solid support and ontological reliability. How, then, can one approach this paradoxical entity, which is most often present when it also is not, and which is most often “this”, when it is at the same time something else?The work of art is at the centre of Nataša Berk’s exhibition in DUM’s Project Space – and we cannot imagine a more banal sentence within a text accompanying an exhibit. What else should be at the centre of an exhibition, if not a work of art? This time, however, the work is primarily focused on the work of art and, in a humorous, tautological gesture, it is the work itself that speaks about its own conditions of possibility. At the heart of the exhibition is therefore something that is completely self-evident, yet, something that becomes elusive every time we try to grasp it. The exhibition's (self-)ironic title Before the Concept There‘s Absolutely No Point, which is some kind of summary of the dramaturgy of the artwork, where things are not as they appear, reminds us of that. The set up plays the same game. In a way it is perfectly “in place”, very “gallery like” and almost unexcitedly expected - a white shelf with artefacts - only to show, through its obviousness, that nothing is “in place” when it comes to art. Things get complicated in the exhibition at the first stage of reading, when trained readers of contemporary art want to read the exhibition as the subversion of classical exhibition protocol, with irreverent placement of vulgar, chewed-up pieces of chewing gum on the podium. However, it soon becomes clear that this interpretation does not take us far, because Nataša Berk is perfectly serious in her intent when she renders the accidental products of the artist’s primal “work” with the dignity of an artistic piece.As is often the case in Nataša Berk’s work, a certain ludic gesture also has an authentic interest in provoking deeper reflection on the nature of the artistic experience. Before the Concept There‘s Absolutely No Point, in its extreme modesty as an artistic intervention, sets in front of us two centuries worth of questioning - what a work of art really is. They are beautiful shapes that are the product of the artist’s physical work (chewing), but they are also the results of reflection on the meaning of the transference of a particular object/action into the context of the ready-made art system. They are the objects of primary processing, primordial, subconscious automatism, at the same time part of an elaborate strategy of coping with what excites us in art in the first place. They are a by-product of mass-culture rituals, but at the same time, each piece is undeniably individual and unique. What makes the pieces of chewing gum in Before the Concept There‘s Absolutely No Point exceptional is that they manage to be, at the same time, all of the above, and thus stand as a “proxy” for the ontological instability of the artwork. They represent work about work. They postulate avoidance of any reduction to simplicity and fixed meanings as a fundamental condition, as it is ambivalence that pulls the work, at least for a moment, out of ideological dominance. The present exhibition presents the artwork as a series of brief encounters, through which the solution is always postponed onto something else, in a constant rhythm that is dictated by the serialism of the exhibited “work”... Through Nataša Berk’s characteristic directness, liveliness and genuine humour, she again succeeds in imprinting the enthusiasm and affirmative gesture of the fluid creation of the artwork and the reading of it, unrestrained by forms and formulas. Nataša Berk does not claim to be immune to them, as she constantly deals, plays and flirts with them, but never fully gives into them. She takes them seriously in a completely frivolous way. The vital energy of an artwork, as Nataša Berk’s gesture reminds us, is in not allowing the concepts, approaches and procedures to be “set in stone”. Chewing gum is, after all, a soft thing, even in its chewed-up form. The infectious enthusiasm of art, no matter from which angle we approach it - artist, collector, admirer - they all represent Nataša Berk’s artistic alter egos, is in the instability of her experience, in which the “material” always somewhat surprises and forces us to say more than we intended or to say it differently. Through Before the Concept There‘s Absolutely No Point, Nataša Berk confronts us with the fact that although it is impossible to escape ideology even in art, it does not mean we should not play with it, manipulate it or even make fun of it. The pleasure that derives from that is a constitutive moment of art.

-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Sonja Pregrad / TRAS Studio (HR): Koliko kubičnih cm sme zavzeti moje telo
10.09.2021 , Projektni prostor DUM, Kolodvorska 6, Ljubljana
ENG below)
Kako bolje zaključiti dan afirmiranja “malih umetnosti” kot z eno najbolj afirmativnih, emancipatornih performativnih oblik - z drag performansom? Je majhnost estetska, ontološka, vrednostna ali kaka druga materialna kategorija? Je to kategorija, ki jo vžemo v zublje kvirovske emancipatorne mašinerije? Mašinerije, ki jo sestavljajo šminka, luč, koža in spolno zaznamovan pogled, jezik itn. Mešinerija, ki reapropriira feminilnost in z brezsramno podvrženostjo telesa pogledu drugega razgrajuje predpisane pomene kategorij. Mala umetnost, male ženske, mala publika, mali prostori, mali, mali, ali...
Koliko kubičnih cm sme zavzeti moje telo predlaga drugačno doživljanje utelešenja uprizoritve (spola). Patrijarhat gleda na žensko telo kot na objekt, drag pa ga v svoji namensko pretirano poenostavljena predstavi emancipira. V gesti dvojnega zasuka pomenov, ki je drag ženske v žensko, si objektivizirano feminilnost znova prisvoji tista_i (kraljica preobleke), ki jo uprizarja, ki upravlja z njeno konstrukcijo in tako destabilizira način, kako jo dojema gledalka_ec.Predstava se hkrati ukvarja s produkcijo ali izvedbo sodobnega plesa. V njem performerke v dobijo navodila, kako izvajati drag performans, pri tem pa jih opazuje figura (koreografinje?), ki je prav tako v dragu, in vse so ženske, tako da gre za: »Ženski glas, ki govori o ženskem telesu, nastopa v ženskem žanru objektivizacija ženskosti. 'Delo vleče vzporednice z drag performerkami, ki jim je bil ob rojstvu pripisan ženski spol kot so Victoria Sin, Dynasty Handbag in druge.Dogodek poteka v okviru Simpozija “malih umetnosti”: https://emanat.si/si/produkcija/simpozij-malih-umetnosti/Za udeležbo je potreben izpolnjen PCT (prebolel_a, cepljen_a, testiran_a) pogoj.Vstopnice (5€) lahko kupite na: https://tix.emanat.si/Projekt Simpozija malih umetnosti izvajamo v sodelovanju s Slovenskim gledališkim inštitutom - SLOGI in s podporo programa Teatroskop, ki ga podpirajo Francosko ministrstvo za evropske in zunanje zadeve, Francosko ministrstvo za kulturo in Institut français Paris.///////////////////////
(ENG)
How better to end the day of affirmation of "small arts" than with one of the most affirmative, emancipatory performative practices - with a drag performance? Is smallness an aesthetical or ontological category, a matter of value or some other material category? Is this one of those categories we can shred throught the teeth of the queer emancipatory mechanism? The mechanism made of lipstick, light, skin on skin contact and a gendered gaze, language etc. A mechanism that re-appropriates femininity and, with its shameless submission of the body to the gaze of others, disintegrates the prescribed meanings of categories. Small art, small women, small audience, small spaces, small, small, all...How Many Cube Centimeters Can My Body Take Up proposes another space of experiencing the embodiment of the performance (of gender). Patriarchy looks at the female body as an object, and drag, in it's overdone voluntary performance, emancipates this. In the double-twist-gesture, that is the performance of female to female drag, objecthood of femininity is re-appropriated by the one (drag queen) that is performing it, that operates it's construction and destabilizes the way it is perceived by the spectator.At the same time, performance deals with the production or performance of contemporary dance. In it, performers in drag are instructed how to perform drag, and observed in their performance by the figure (of the choreographer?), as well in drag, while all of them being women: 'Female voice, speaking about female body, performing in a female genre, an objectification of femininity.'The work aligns thinking with female to female drag performers and artists, such as Victoria Sin, Dynasty Handbag and others.The performance takes place as part of the “Small Arts” Symposium: https://emanat.si/en/production/small-arts-symposium/Ticket (5€) purchase: https://tix.emanat.si/The symposium will be held in Slovene and English. The condition for participation in all events is RVT (recovered, vaccinated, tested) proof.The symposium will be held in Slovenian and in English. Project is organised in collaboration with Slovenian Theatre Institute - SLOGI
and with support of Teatroskop, a program initiated by French Ministry of Europe and Foreign Affairs, French Ministry of Culture, and Institut français Paris.

--------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Tanja Vujinović: MetaVrt Sfera4
4.08.-19.08.2021, Projektni prostor DUM, Kolodvorska 6, LjubljanaKustosinja/ curator : Maja Ćirić



[Scroll down for English version]MetaVrt Sfera4 avtorice Tanje Vujinović je hibridno pogajanje med fizično galerijo in navideznimi svetovi, kjer se resnični umetniški predmeti pomešajo z digitalnim UX umetnosti (uporabniška izkušnja umetnosti). Vsi pripadajo uporabniško ustvarjenim svetovom Tanje Vujinović – naprednim navideznim okoljem – v Sansaru, VRchatu in drugih digitalnih infrastrukturah kot izvirni primeri sodobne umetnosti metaverzuma (meta + vesolje) leta 2021. Sestavljajo jih zgledni svetleči svetovi, imenovani Ljubezen, Geneza in Klub, in v njih živijo radostni avatarji.Navidezni klub in vrt nam omogočata raziskovanje navidezne resničnosti z novimi oblikami figitalne (fizične + digitalne) kolektivnosti in igrivimi načini ustvarjanja ter izmenjave, ki temeljijo na interakciji med človekom in računalnikom ter globlji integraciji z umetniškimi ustvarjalnimi – proizvodnimi procesi. Ta navidezna okolja delujejo kot izvirne platforme za posebne dogodke, ki jih načrtujejo gostitelji dogodkov. Najpogosteje gre za minimalen tehno-zvočno-vizualen set, uporabnikov pa ne vabijo le na klasičen sprehod, temveč tudi k edinstvenim, prosto odprtim interakcijam. Poleg tega, da v njih prebivajo digitalna bitja, so tam tudi generirane naprave, podobne Dysonovim sferam, različni biomimetični predmeti, ki jih navdihujejo oblike kač in rastlin, ter rekonstruirane rastline iz Zemljine pradavnine, ki predstavljajo sintetično Drugo današnjega časa.Pod vplivom znanstvenoraziskovalne metode je Tanja V. vzgojila MetaVrt Sfero4 z ustvarjanjem digitalnih dvojčkov več različnih rastlin iz Zemljine daljne preteklosti: Strychnos electri, strupene rože, štirih rastlin iz obdobja karbona (Psaronis, Calamites, Kordait, Sphenophyllum) in Chenocebus allodapus, cvet po vzoru tistega, ki naj bi bil izvorni, prvi cvet, ki je zacvetel na planetu Zemlja. Strychnos electri in Chenocebus allodapus je preučeval George Poinar, eden izmed svetovno priznanih strokovnjakov za preučevanje rastlinske in živalske oblike, ohranjene v jantarju. Prve rože so sicer privlačne in bistvenega pomena za preživetje človeka, obstajale pa so že pred sto milijoni let. Medtem ko mnogi paleobotaniki rešujejo uganko o izgledu prvih cvetov, Tanja V. goji njihove sintetične različice v metaverzumu. S Chenocybus allodapus, ki predstavlja eno najstarejših znanih linij kritosemenk, spada Strychnos electri v družino zelo strupenih rastlin, ki v Sferi4 skupaj s kačam podobnimi predmeti ustvarjajo zvite primere Eskulapovih palic, ki aludirajo na dihotomijo strupa in zdravila. V MetaVrtu so orhideje vzgojene kot najbolj zapeljive in raznolike rože, medtem ko predmeti, ki jih navdihuje Dysonova sfera, plavajo, obkrožajo zvezde in lovijo energijo, ki jo bodo uporabili v tem svetu. Medtem ko se nove sfere MetaVrta razvijajo, lahko opazujemo njih elemente, kako kot entitete oblikujejo lastna življenja. Kot pravi Félix Guattari, »je njegovo kaotično vesolje lahko konstelirano z [...] rastlinskimi, živalskimi, kozmičnimi ali strojnimi ... postanki.«Tanja Vujinović je umetnica, ki ustvarja UXA (uporabniške izkušnje umetnosti) z uporabo sorodnega umetniškega področja iger. MetaVrt Sfera4 je umeščena v Sansar in VRChat, priljubljeni alternativni družbeni konstrukt, ki se kaže kot združitev računalniške igre in družbene platforme in ki ponuja možnosti organiziranja dogodkov za avatarje in objavljanja vsebin v obliki navideznih svetov. Metaverzum Tanje V. kot edinstveni ekosistem izvira prej iz podzemne kulture kot iz industrije, to je od zgoraj navzdol. Novi uporabniki ga lahko prosto odkrivajo in se vanj naseljujejo. Sansar in VRChat bi lahko opisali tudi kot »igro ne-igro«, vrsto programske opreme, ki igralcu ponuja neomejene možnosti igranja v prosti obliki, nebinarne identitete in visoko stopnjo samoizražanja, raziskovanja in interakcije brez omejitev konvencionalnih ali vsiljenih ciljev.Prostor DUM je v tem primeru več kot gostiteljica, je pospeševalec širokih tehnoloških, hibridnih alternativnih svetov, ki jih je Tanja Vujinović zgradila v metaverzumu. Trenutno je na ogled tudi razstavaMetaGarden Chronicles 1”, prva razstava v Ultramono LABS ¯` * • .¸, ¤ ° galeriji ° ¤, ¸. • * ´¯, avtorice Tanje Vujinović, kustosinje Maje Ćirić v novem prostoru za razstave in z njimi povezane prireditve - Ultramono LABS ¯` * • .¸, ¤ ° galerija ° ¤, ¸. •* ´¯, svet objavljen na platformi VRChat. POVEZAVAZasluge:MetaVrt Sfera4Digitalne slike, VRChat/Sansar svetovi, programska oprema po meri (barva, zvok), računalniki, zasloni ali projektorjiPovezava Sansar do sveta MetaVrt Klub 2.0:https://atlas.sansar.com/.../tanjav-2058/highlands-templatePovezava VRChat do sveta MetaVrt Sfera4 Klub:https://vrch.at/wrld_57549801-1add-4bb4-a017-bd6d2c4a5e50Povezava VRChat do sveta MetaVrt Sfera4 Dnevni klub:https://vrch.at/wrld_5561d855-6a5b-4805-a59d-03631b8b63c3Povezava VRChat do sveta MetaVrt Sfera4 Ljubezen na robu prostora za igro:https://vrch.at/wrld_75c0752b-7325-42ef-9cf3-992b2591bf6aPovezava VRChat do sveta MetaVrt Sfera4 Geneza:https://vrch.at/wrld_f2e1b77b-1996-4f3e-b259-0a8ca0458139Povezava VRChat do sveta MetaVrt Sfera4 Ultramono LABS ¯` * • .¸, ¤ ° galerija ° ¤, ¸. • * ´¯: https://vrch.at/wrld_eb9aa7dc-1e43-4950-bc49-b57851e7b7ff3D modeliranje, gradnja sveta Unity3D, zvok: Tanja Vujinović3D predmeti iz karbonskih rastlin: Dariusz Andrulonis za edukator.plChenocebus allodapus in Strychnos electri 3D modeliranje objektov: Thimster, mojster grafičnega oblikovanjaZgradba sveta Unity3D: Tanja VujinovićUnity3D svetovna optimizacija: Justin M. alias »Puding«, AtlanticTechGuySphere4 Club ₲ Ɇ ₦ Ɇ ₴ ł ₴ AV set: Tanja Vujinović (vizualno gradivo iz serij Universal Objects in MetaGarden) in Saša Radić (zvok); Skladbe: Jackal, B3, Mind Drive, Vertical, Push it, Rolling 3.0, Never Ending Story (založba Vozotonik Records, Triple Vision Record Distribution / Smashed Records. Proton Distribution)Treniranje globoke nevronske mreže: dr. Vid Podpečan, Oddelek za tehnologije znanja, Institut Jožef StefanKoprodukcija: SciArtLab, Institut Jožef StefanKoprodukcija: DUM društvo umetnikovProdukcija: Ultramono, 2021Svetovanje: Maja Ćirić, kustosinja in likovna kritičarka; Kristina Bukač, inženirka informatike; Prof. George Poinar, Visoka šola za znanost na univerzi Oregon State; Dr. Jelena Guga, raziskovalka; Thimster, mojster grafičnega oblikovanja; dr. Vid Podpečan, Oddelek za tehnologije znanja, Institut Jožef Stefan; Ivan Stanić, kustos in umetnik; Derek Snyder, raziskovalec in urednik; prijatelji iz VRChat-------------------------------------MetaGarden Sphere4 by Tanja Vujinovic is a hybrid negotiation between the physical gallery and virtual worlds, in which real art objects are mixed with the digital UXA (user experience of art). They all belong to the artist’s user-created worlds – advanced virtual environments – in Sansar, VRChat and other digital infrastructures as original examples of contemporary art of the metaverse (meta + universe) in 2021. They consist of exemplary, luminous worlds called Love, Genesis and Club and are inhabited by joyful avatars.The virtual club and garden enable us to explore virtual reality through new forms of phygital (physical + digital) collectivity and playful modes of making and sharing based on human-computer interaction and a deeper integration with artistic production processes. These virtual environments act as original platforms for special events scheduled by the hosts. Most often, they feature a minimal techno audio-visual set and not only invite users for a classical walk-through but also to unique free-aligned, one-off interactions. Besides being inhabited by digital beings, these worlds also host generated Dyson Sphere-like devices, various biomimetic objects of snake and plant-inspired forms, and reconstructed plants from the Earth's past, representing Synthetic Others in the now.Informed by scientific research methodology, Tanja Vujinović has cultivated the MetaGarden Sphere4 by creating digital twins of several plants from the Earth's past: Strychnos Electri – a poisonous flower, four Carboniferous plants (Psaronis, Calamites, Kordait, Sphenophyllum) and Chenocebus allodapus – a flower modelled after what is possibly the very first flower to blossom on Earth. Strychnos electri and Chenocebus alllodapus were studied by George Poinar, one of the world's experts on plant and animal life forms preserved in amber. Alluring and essential for human survival, the first flowers may have existed up to 100 million years ago, and while many paleobotanists work on the puzzle of how the first flowers looked, the artist cultivates their Synthetic versions in the metaverse. With Chenocybus allodapus representing one of the earliest angiosperm lineages known, Strychnos electri belongs to the family of highly poisonous plants that, together with snake-like objects in Sphere4, creates twisted instances of Asclepius rods alluding to the medicine-poison dichotomy. In the MetaGarden orchids are nurtured as the most seductive and diverse flowers while the Dyson sphere-inspired objects float, encircling stars and capturing their energy to be used in this world. As new spheres of MetaGarden unfold, we can observe their elements and how entities form lives of their own. As Félix Guattari puts it, “its chaosmic Universe can be constellated with […], vegetal, animal, cosmic or machinic...becomings.”Tanja Vujinović is an artist who creates UXA by using the art-adjacent field of gaming. The artist’s metaverse as a unique ecosystem emerges from a bottom-up culture rather than from a top-down industrial model and is open to be discovered and inhabited by new users.MetaGarden Sphere4 is placed within Sansar and VRChat, a popular alternative social construct manifested as an expressive amalgam of a computer game and a social platform that offers possibilities of organizing events for avatars and publishing content in the form of virtual worlds. Sansar and VRChat could also be described as a “Non-game game”, a class of software offering the player unbound possibilities of freeform play, non-binary identity and a great degree of self-expression, exploration and interaction, without the limits of conventional or imposed goals and objectives.DUM project space is in this case more than a host: it is a facilitator for vast technological and hybrid alternative worlds constructed by Tanja Vujinović in the metaverse.Currently displayed is also the exhibition MetaGarden Chronicles 1, the first exhibition at Ultramono LABS ¯`*•.¸,¤°gallery°¤,¸.•*´¯ by Tanja Vujinović, curated by Maja Ćirić, in the new space for exhibitions and related events – Ultramono LABS ¯`*•.¸,¤°gallery°¤,¸.•*´¯ world published on the VRChat platform. LINKCredits:MetaGarden Sphere4Digital images, VRChat/Sansar worlds, custom software (colour, sound), computers, screens or projectors;Sansar link to world MetaGarden Club 2.0:LINK https://atlas.sansar.com/.../tanjav-2058/highlands-templateVRChat link to world MetaGarden Sphere4 Clubhttps://vrch.at/wrld_57549801-1add-4bb4-a017-bd6d2c4a5e50VRChat link to world MetaGarden Sphere4 Daylite Clubhttps://vrch.at/wrld_5561d855-6a5b-4805-a59d-03631b8b63c3VRChat link to world MetaGarden Sphere4 Love at the Edge of the Playspacehttps://vrch.at/wrld_75c0752b-7325-42ef-9cf3-992b2591bf6aVRChat link to world MetaGarden Sphere4 Genesishttps://vrch.at/wrld_f2e1b77b-1996-4f3e-b259-0a8ca0458139VRChat link to world MetaGarden Ultramono LABS galleryhttps://vrch.at/wrld_eb9aa7dc-1e43-4950-bc49-b57851e7b7ff3D modelling, Unity3D world building, sound: Tanja Vujinović3D objects of carboniferous plants: Dariusz Andrulonis for edukator.plChenocebus Alllodapus and Strychnos Electri plant 3D object modeling: Thimster, Graphics Design MasterUnity3D world building: Tanja VujinovićUnity3D world optimization: Justin M. aka “Pudding”Sphere4 Club ₲Ɇ₦Ɇ₴ł₴ AV set: Tanja Vujinović (visual material from Universal Objects and MetaGarden series) and Saša Radić (sound); Tracks: Jackal, B3, Mind Drive, Vertical, Push it, Rolling 3.0, Never Ending Story (published by Vozotonik Records, Triple Vision Record Distribution / Smashed Records. Proton Distribution)Training of deep neural network: dr Vid Podpečan, Department of Knowledge Technologies, Jožef Stefan InstituteCoproduction: SciArtLab, Jožef Stefan InstituteCoproduction:DUM Association of ArtistsProduction: Ultramono, 2021Consulting: Maja Ćirić, curator and art critic; Kristina Bukač, Informatics Engineer; Prof. George Poinar, College of Science at Oregon State University; Dr. Jelena Guga, Researcher; Thimster, Graphics Design Master; Dr. Vid Podpečan, Department of Knowledge Technologies, Jožef Stefan Institute; Ivan Stanić, Curator and Artist; Derek Snyder, Researcher and Editor; friends from VRChatProject is supported by the Department for Culture of the Municipality of Ljubljana, and The Ministry of Culture of the Republic of Slovenia.

----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Ana Čavić: A Thread Without End
27-29 July at 8.30pm and 9.30pm at Dum Drustvo Umetnikov, Ljubljana

Schedule:Act I / 27. 7., 20.30 & 21.30Act II / 28. 7., 20.30 & 21.30Act III / 29. 7., 20.30 & 21.30The performance and exhibition A Thread Without End, Act I, II and III at DUM Project Space is a piece by the artist Ana Čavić that showcases alternative forms of art publishing as performance. Across a series of three fifteen-minute interactive storytelling performances (Act I, II and III), the artist guides the audience through different forms of visual aids while narrating and performing an original creation story in verse.Ana Čavić calls her series A Thread Without End a “visual performance storytelling”. With the help of visual aids she narrates an original story comprising of a series of thematically interconnected poems that tell an alternative myth about the origin of the world through two mythological character types, a woman and a fox. The visual aids take different forms such as analogue large-format hand-painted scroll (Act I), the digitally augmented graphite drawing in the shape of a tiled map (Act II), or the paper-cut assemblage (Act III) with which the artist explores different text and image combinations to tell a story. The experiential possibilities of storytelling are further explored (Act II and III) with the strategic use of digital tools and technologies that enhance the performance beyond conventional storytelling.The combined elements – image, text, sound and performance – conjure, in a visual and verbal way, the story that is transformed into a hybrid performance in which the audience can also be involved and engaged. This type of performance storytelling is influenced by a traditional form called “cantastatoria”, a theatrical storytelling style where the performer narrates or sings a story while pointing to a visual aid. Following in that tradition, the work A Thread Without End presents alternative forms of storytelling, publishing and performance and points to possible ways of turning towards new, digitally augmented storytelling forms. In its own way, the piece aims to re-imagine digital technologies as an extension and enhancement of live performance, and fosters new forms of performance-born publishing that seeks to re-frame the relationship between author, text and audience.Ana Čavić is a Ljubljana-based performance artist, poet and postgraduate researcher into performance-born artists’ publishing practices. Her art practice, at the intersection of the fields of visual and literary arts, includes works on paper, artist publications, digital poetry animation and digitally assisted poetry and storytelling performances. Presently, she is undertaking PhD research in Fine Art at Winchester School of Art, University of Southampton.

A Thread Without End, Act II and III are made in collaboration with Tychonas Michailidis, artist-researcher at Birmingham City University who provided the sound design, digital interfaces and interactive features.

Producer: Sektor Institute
Co-producer: DUM Association
Support: City of Ljubljana 
-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
4 ŽABE / 4 FROGS
01.07. 2021 - 25. 07. 2021,Projektni prostor DUM, Kolodvorska 6, Ljubljana Marco Andrea Magni, Benjamin Jones, Francesco De Prezzokustos / curator: Nicola Mafessoni
Razstava razkriva subtilno vez med tremi mediji vizualnega polja, med konceptualno umetnostjo, slikarstvom in fotografijo.Trije umetniki iz treh držav (Švice, Italije in Anglije) imajo v svojem ustvarjalnem pristopu in odnosu nekaj skupnega: vsi trije poizkušajo razkriti izčiščenost, ki je na delu v poeziji ali v poetiki in ki je navzoča tudi skozi značilno temeljni okus, elegantnost in lepoto; Takšna navzočnost je pogosto ponujena gledalki/-cu skozi ozaveščeno zahtevo po njegovi pozornosti in nujnem naporu, ki je za to potreben.Marco Andrea Magni (rojen leta 1975 v Švici) ima nekako 'kemijski' pristop in raziskuje pogoje za možnosti in naključja, ki se skozi telesno izkušanje raztapljajo v skulpturo ali objekt. Ukvarja se na primer z nevidnostjo magnetizma, lepoto sija zlata ali težo papirja ...Francesco De Prezzo (rojen leta 1994 v Italiji) se zanima za slikanje z mavcem, cementom ter industrijskimi barvami. Reproducira majhne instalacije, sestavljene v ateljeju, ki jih nato preoblikuje ali 'negira' na površini platna; vrednost dodaja, bi lahko rekli, z 'odštevanjem' elementov tega svojega postopka - odvzemanja in dodajanja - ter lovi bistvo, ki je čas slikanja sam.Benjamin Jones (rojen leta 1994 v Veliki Britaniji) se ukvarja z različnimi področji in načini preiskovanja. Njegove preiskave so lahko zelo intenzivne ali zelo ležerne, lahko so hipnih ali pa dolgotrajajočih oblik. Sestavljene so lahko tudi iz sočasno razvitih in medsebojno povezanih pramenov, ki ponujajo načrtovan, neprekinjen pogled ali nenavaden dogodek. Fotografija je osrednjega pomena za vse to, saj ponuja možnost dokumentacije in ponovne interpretacije; omogoča izbiranje tistega, kar se vidi, in eksperimentiranje s tistim, kar ne more biti.Pred leti mi je podaril knjigo Jochena Lemperta z naslovom 4 žabe.NMProdukcija: DUM-društvo umetnikovRazstava je podprta tudi s strani Mestne občine Ljubljana-oddelka za kulturozahvala: LOOM gallery, Milano
----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Meta Drčar. Telesna misel prostora 21. 05. 2021 - 17. 06. 2021, Projektni prostor DUM, Kolodvorska 6Kustos: Vladimir Vidmar
Produkcija: DUM Društvo Umetnikov
Projekt podpira:  Mestna občina Ljubljana, oddelek za kulturo
"...Drčarjeva prostor kaže kot paradoksno kategorijo, ki jo lahko "mislimo" predvsem telesno. Njene instalacije so tako modeli ne samo notranje logike arhitekturnega prostora, temveč tudi njegovega doživljanja. Izziv prostora v gibanju, ki ga postavlja pred nas, je pravzaprav ozaveščanje načinov, kako naseljujemo prostor, kako ga zasedamo, obvladujemo in kako ta obvladuje nas. Zato je gibajoče se telo (obiskovalca) osrednji element instalacij Mete Drčar, saj manifestira osnovno opredelitev prostora: njegova stabilnost je le drugo ime za kompleksno sestavljenko gibanja...."Vladimir Vidmar, kustos razstave --------------------------------------------------------------------------------------------------------

Sanja Nešković Peršin
Točka. Brez Povratka.

13. - 14. 3. 2021, med 17.00 in 20.00 uro, Projektni prostor DUM, Kolodvorska 6, Ljubljana



Ideja in izvedba: Sanja Nešković Peršin
Kustos: Tevž Logar
Plašči so iz predstave Kompozicija, koreografinje Sanje Nešković Peršin in kostumografa Uroša Belantiča, v produkciji SNG Opera in balet Ljubljana, 2018

Produkcija: DUM-društvo umetnikov
Zahvala: Blaž Peršin, Mila Peršin, Rade Nešković, Danilo Ončevski, Uroš Belantič in Aleša Valič

Projekt podpira:  Mestna občina Ljubljana, oddelek za kulturo;

Točka. Brez povratka.
... je stopnja na različnih področjih človeškega življenja, ki označuje neki prelomni časovni in situacijski trenutek, od katerega dalje vrnitev v prejšnje stanje ni več mogoča oziroma se njegovim učinkom ni mogoče izogniti ali jih preprečiti.

... je najnovejši samostojni projekt umetnice, ki morda na najbolj radikalen način do sedaj preči skozi umetničina interesna področja, bodisi skozi njene profesionalne aspiracije ali pa skozi refleksijo njenega intimnega prostora in časa.

... je razmerje med njenim javnim in zasebnim, preteklostjo in sedanjostjo ter se riše skozi podobo, ki ustvarja večpomenskost, in kot sama pravi, podobo, ki razpira prostor in presega linearno branje zgodb, ki vselej krni našo lastno refleksijo.

... je tihožitje, ki ni samo multiplicirani readymade objekt, ampak kot kompozicija posega neposredno v prostor. Relacija med objekti in prostorom postavlja pod vprašaj avtentičnost njihove primarne vloge kot tudi avtentičnost gledalčeve izkušnje, ki je neločljivo povezana z njegovo racionalno, emotivno in estetsko izkušnjo.

... je koreografija objektov, ki simbolizirajo prisotnost svetlobe in igro barv, ki se odvija v odnosu do prostora. Po definiciji je barva občutek, na njeno zaznavanje pa vplivajo dolgotrajni in kratkotrajni pojavi, ki jih človek označuje kot lastnost svetlobnih virov, zaznavnih z očesom.

... je rdeče-roza, rumena in modra.

... je nedefiniran prostor, ki vznika in se briše med oddaljevanjem in približevanjem.

... je stanje drugih elementov, za katere je njihova intrinzična kakovost v sposobnosti, da se odzovejo na spreminjajoča se razmerja v prostoru.

... je spomin na staro olje na platnu, katerega motiv se po naključju ujema s trenutno situacijo v prostoru.

... je gib, ki nima ne začetka in ne konca.

... je čas trajanja izkušnje med telesom in prostorom, kjer ni več zidu, ki bi razmejeval umetniško delo, prostor in gledalca.

... je glasba nekega drugega časa in prostora, za katero se zdi, da deluje kot zvočna kulisa, a vendarle najbolj neposredno vzpostavlja relacijo do umetničinega intimnega prostora in njenih odnosov z ljudmi.

... je edina obstoječa točka, v kateri gledalec vstopa v prostor ...


Tevž Logar--------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
METAMODERNIZEM

10. 02.2021 - 27. 2. 2021, Projektni prostor DUM, Kolodvorska 6, Ljubljana
Maruša Sagadin, Smal but dangers (Mateja Rojc in Simon Hudolin), Aleksandar Garbin, Anja Jelovšek
kustos: Vladimir Vidmar


Pod širokopoteznim naslovom te razstave se skriva vaja branja del, hkrati nepretenciozna v ambicijah in kompleksna v implikacijah. Izhaja iz neke temeljne pozicije simulacije določenih vizualnih govoric modernizma ter njihovega subvertiranja, včasih z zavestno postmodernističnimi postopki (pastiša, parodije, mimikrije, naracije), vedno pa z jasnim zavedanjem kompleksnih dinamik, ki ustvarjajo sleherno paradigmo umetnosti. Če je modernizem material osvobodil objekta, ki bi ga bilo treba reprezentirati, da bi razkril praznino v osrčju pomenske strukture, nam postmodernizem pokaže, da praznina nikoli ne more biti dana kot takšna. Evocira jo le nekaj, kar jo zastira in prekriva. In teh reči na razstavi ne manjka: naracija, fascinacija, podoba, avra na vsakem koraku duhovito razkrivajo domnevno antiideološko držo modernizma kot ideologije par excellence. Dela nenehno uprizarjajo mini dramo, ki je preteklih sto let tako močno opredeljevala razmišljanje o umetnosti in se je vrtela okoli vprašanja: ali je možno ideologiji ubežati in kam?

Vladimir Vidmar, kustos razstave
Produkcija: DUM-društvo umetnikov
R
azstava je podprta tudi s strani Mestne občine Ljubljana-oddelka za kulturo


--------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Rok Vevar- Štiri predavanja o Kseniji Hribar
DUM - društvo umetnikov vas vabi na ogled
Štirih predavanj o Kseniji Hribar
,
ki jihje
Rok Vevar izbral iz svoje monografije Ksenija, Xenia, londonska plesna leta Ksenije Hribar, 1960-1978 (Maska v so-založništvu z JSKD in Nomad Dance Academy Slovenija, 2020).

PREDAVANJA
(1) KSENIJA HRIBAR, NJENI BALETNI ZAČETKI, PRVI OBISK LONDONA IN VRNITEV V LJUBLJANO (1953-1965)
(2) SODOBNI PLES IN LONDON, V KATEREM JE DELALA KSENIJA HRIBAR (1965-1974)
(3) KAJ JE BIL SODOBNI PLES, KI GA JE KSENIJA HRIBAR V LONDONU PLESALA?
(4) KSENIJA HRIBAR IN EKSPERIMENTALNI SODOBNI PLES 60. LET
V izbranih poglavjih avtor s fotografskim gradivom in različnimi dokumenti predstavi plesalko in koreografinjo Ksenijo Hribar v nekaterih ključnih situacijah sodobnoplesne zgodovine, ko je zapuščala Ljubljano, se naselila v Londonu in tam med leti 1965 in 1974 soustvarjala v pionirskem obdobju britanskega sodobnega plesa kot študentka London School of Contemporary Dance (1965-1967) in članica ansambla London Contemporary Dance Theatre (1967-1974). V predavanjih se avtor dotakne tudi plesalkinih in koreografinjinih let v Ljubljanskem baletu (1953-1960), njenih prvih študijskih obiskov Londona na začetku šestdesetih (1960-1963) let ter očrtal tudi njena zadnja leta v Manchestru (1974-1977) in britanski prestolnici (1978-1980). Rok Vevar je leta 2012 v svojem stanovanju ustanovil Začasni slovenski plesni arhiv in ga aprila 2017 preselil v Muzej sodobnih umetnosti Metelkova v Ljubljani. Od tega leta je tudi sokurator mednarodnega festivala sodobnega plesa CoFestival (Nomad Dance Academy Slovenija, Kino Šiška). Izbor svojih kritik in člankov je objavil v knjigi Rok za oddajo (2011), leta 2018 je uredil knjigo Dan, noč + človek = Ritem: Antologija slovenske sodobnoplesne publicistike 1918–1960, za katero je izbral gradiva in napisal spremna besedila. Leta 2020 je izšla njegova monografija Ksenija, Xenia: Londonska plesna leta Ksenije Hribar 1960–1978. Za svoje delo mu je Društvo za sodobni ples Slovenije leta 2019 podelilo nagrado Ksenije Hribar, Društvo gledaliških kritikov in teatrologov pa leta 2020 priznanje Vladimirja Kralja za dosežke v zadnjih dveh letih. V Akademskem letu 2020/21 predava na Privatni univerzi Antona Brucknerja v Linzu.Avtorstvo in izvedba: Rok Vevar
Snemanje in montaža: Vid Hajnšek
produkcija: DUM-društvo umetnikov
Koprodukcija Štirih predavanj: Maska Ljubljana in Nomad Dance Academy Slovenija.

Delo je bilo zasnovano kot štiri predavanja 'v živo', opremljena z izčrpnimi projekcijami fotografij, posnetkov in pisem, ki pa vam jih, v tem času, posredujemo v pričujočem formatu.
Projekt
je nastal s podporo Mestne občine Ljubljana - oddelka za kulturo
---------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Nika Špan "LEPE ZNANOSTI"
23. 12.2020 - 21. 1. 2021 Nika Špan, Fine Sciences, video still "Lepe znanosti Nike Špan se lotevajo tega paradoksnega kraja, ki mu Robert Pfaller pravi »kategorična skromnost« sodobne umetnosti: njene razsvetljene samorazvidnosti in želje po jasnih, demistificiranih pomenih. Vendar bilo bi povsem narobe razumeti projekt Nike Špan kot kritiko vezi med umetnostjo in znanostjo. Na eni strani sicer imamo opravka z določeno fantazmo gotovosti, ki jo za umetnost oznanja podoba znanstvenega sklepanja, na drugi pa nekaj bolj produktivnega, soočenje umetnosti z nečim njej tujim. In le kolikor je zmožna preseči prvo, se lahko dokoplje do drugega. Znanosti so res »lepe« in je njihovo soočenje z umetnostjo lahko izrednega pomena za vprašanje, od kod sama umetnost črpa moč lastnega argumenta. S tem, da v umetnost enostavno transplantira moment druge vednosti, Nika Špan odpre vprašanja možnosti in izbire, ki vedno implicirajo kompleksno kombinatoriko odločitev..."Vladimir Vidmar, kustos razstaveProdukcija: DUM-društvo umetnikov
R
azstava je podprta tudi s strani Mestne občine Ljubljana-oddelka za kulturo


FB link
Nika Špan: Lepe znanosti

Lepe znanosti zvenijo kot oksimoron – literarni trop združevanja dveh izključujočih se pojmov. Sliši se že prav, saj naše vsakdanje rezoniranje postavlja lepoto v domeno umetnosti, ki je najpogosteje razumljena kot diametralno nasprotje (naravoslovni) znanosti. Lepe umetnosti tradicionalno dajejo absolutni primat polnemu, s praktičnimi oziri nezamejenemu izrazu umetnikovih idej, katerega merilo vrednotenja je brezinteresna estetska ali intelektualna presoja. Znanosti so pa z empiričnimi dokazi utemeljene sistematizacije vednosti o svetu in vesolju. Umetnosti so lepe, znanosti natančne. Mogoče je ta, sicer v veliki meri samo navidezni antagonizem med njima tudi razlog za medsebojno privlačnost. Konsistentnost znanstvenega mišljenja in dokazljivost njegovih relacij že nekaj časa privlači umetnike: toliko, da se včasih zdi, da vsebine posameznih angažiranih umetniških praks bolj asociirajo na družboslovne raziskave kot na »lepe umetnosti«; bio art je, po drugi strani, fasciniran nad živo materijo, v veliki meri posvojil protokole naravoslovja.Lepe znanosti Nike Špan so razmišljanje prav o tej fascinaciji. Drugače od omenjenih epizod prepleta znanstvenega in umetniškega načina mišljenja je eksperiment Nike Špan precej bolj neposreden: temelji namreč na prenosu tipičnih znanstvenih vizualizacij - grafikonov, shem, simulacij, modelov - v kontekst umetnosti. Pri tem popolnoma v oklepaj postavi njihov izvirni namen; povsem je irelevantno, na kaj se te nanašajo in kaj vizualizirajo, pomembna ji je samo forma njihove vizualizacije. Na isti način, kot so v klasični teoriji lepih umetnosti te predmet čiste brezinteresne estetske presoje, neomadeževane s praktičnimi oziri, je kriterij izbire znanstvenih shem njihova čisto vizualna kvaliteta. V tej gesti bi skorajda lahko videli ironičen, čeprav tudi razumevajoč namig na modernizem in njegovo željo po totalni osvoboditvi od sleherne referencialnosti in reprezentacije: nekoč znanstveni grafikoni nastopajo kot sublimne abstrakcije. Kaj se potemtakem zgodi, ko estetski ravnodušnosti znanosti pripišemo likovnost? Mogoče to, da nas v tej abstrahirani obliki spominja na to, za čimer sicer z drugimi sredstvi in iz različnega zornega kota tudi sami prizadevamo. Znanstvene vizualizacije prezentirajo, približujejo kompleksna razmerja, procese sveta okoli nas, za tem si, sicer iz drugih perspektiv in z drugim namenom, prizadeva tudi umetnost. Hkrati pa se lahko sprašujemo, ali je ta fascinacija nad redom, jasnostjo in inteligibilnostjo znanstvenega mišljenja, domotožje po izgubljeni ideji teleološkega, smotrno urejenega sveta, fantazma vedno že izgubljene celosti.Vendar je privlačnost znanosti in njenih protokolov v Lepih znanostih opredeljena še bolj specifično in se osredotoča na moment, ki je nadvse relevanten za umetnost. Gre za vprašanje zavezujoče povezave med vsebino in njeno materializacijo oziroma vizualizacijo. Za umetnost ostaja vprašanje povezave med idejo in tem, kako se ta artikulira v delo, ključno ter »legitimira« uspelost dela in utrjuje izjavljalno pozicijo avtorja. Sistematična preglednost znanosti, eleganca znanstvenega dokaza in minimalizem njenih načel, zmožnost iz najmanjšega števila predpostavk izpeljati čim večje število sklepov, so za to mikaven zgled. To fascinacijo precizno povzamejo Nikine geste prenosa – ready made vizualizacije nas »prepričajo« že s samim pogledom nanje, skorajda nam ni treba vedeti, na kaj se nanašajo, da jim verjamemo. Kažejo se kot ideal, v resnici morda prej fantazma, neke garantirane nujnosti povezave med idejo in njeno formalizacijo/materializacijo. Monumentalni grafiki, ki se dvigujeta po vsej višini prostora, izjavljata v svoji dekontekstualizirani abstraktnosti in ju lahko beremo kot formule za to, kako » prave« ideje v sebi že nosijo lastne formalno-materialne rešitve. S tem, da smo jih iztrgali izvornemu kontekstu in presekali njihove vezi z vsebino, smo samo še bolj izpostavili njihovo performativnost kot dokaz dejstva, resnice. Celotno mise-en-scene dopolnjujeta izpeljanki, ki nas nagovarjata iz dia-kukal, didaktičnih škatlic, v katerih se križata užitek pogleda in sla po vednosti.Lepe znanosti Nike Špan se lotevajo tega paradoksnega kraja, ki mu Robert Pfaller pravi »kategorična skromnost« sodobne umetnosti; njene razsvetljene samorazvidnosti in želje po jasnih, demistificiranih pomenih. Vendar bilo bi povsem narobe razumeti projekt Nike Špan kot kritiko vezi med umetnostjo in znanostjo. Na eni strani sicer imamo opravka z določeno fantazmo gotovosti, ki jo za umetnost oznanja podoba znanstvenega sklepanja, na drugi pa nekaj bolj produktivnega, soočenje umetnosti z nečim njej tujim. In le kolikor je zmožna preseči prvo, se lahko dokoplje do drugega. Znanosti so res »lepe« in je njihovo soočenje z umetnostjo lahko izrednega pomena za vprašanje, od kod sama umetnost črpa moč lastnega argumenta. S tem, da v umetnost enostavno transplantira moment druge vednosti, Nika Špan odpre vprašanja možnosti in izbire, ki vedno postavljajo pred kompleksno kombinatoriko odločitev. Ta moment povzame osrednje delo na razstavi, objekt, ki je tako kot vsa druga dela neposredno vzeta ilustracija znanstvenega problema. Gre za povečavo leporela iz nekega starejšega učbenika jedrske fizike, za katerega, enkrat ko ga razpremo, potrebujemo precej mentalnega napora, da ga ponovno ustrezno zložimo. S tem postane ta objekt metaforičen za celotno razstavo: enkrat ko problem razgrnemo, nič več ni samoumevno. Možnosti in odločitve, ki iz njega izhajajo , odpirajo poti in stranpoti, artikulirajo nove probleme in nova bojišča. Podobe znanosti brez referentov v okviru umetnosti ne pomenijo fetišiziranja znanosti, temveč prav nasprotno, izostrijo specifiko umetniškega argumenta, načina rezoniranja, povezovanja in »dokazovanja«. Čeprav se navdihujejo nad plodnostjo stikov med umetnostjo in drugimi področji, afirmirajo nezvedljivost njenih načel na isto mero z znanstvenim ali slehernim drugim poljem.Dva videa, sicer najstarejši deli iz serije Lepih znanosti, morda najbolj neposredno, lahkotno in duhovito povzemata ta moment s svojo zvočno podlago. Prvi, Fine Sciences, sestoji iz kompresiranega zvoka digitalnega fotoaparata, s katerim je umetnica posnela podobe neke simulacije in iz nje sestavila film. V drugem, How to socialize the Blues, se modri elementi simulacije gibljejo ob nonšalantnih akordih Muddyja Watersa. Medtem ko prvi s svojim zvokom šaljivo povzema način svoje produkcije, glasba drugega skuša na humoren način ponovno iznajti vez med podobo in pogrešano idejo. Znanosti niso nikoli bile lepše. Vladimir Vidmar------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------Jurij Konjar "glas-beseda-gib" 2.10.2020
demonstracija ob koncu prvega, dvo-tedenskega solo delovnega procesana temo 'glas-beseda-gib',v Projektnem Prostoru DUM, Ljubljana. koprodukcija DUM - društvo umetnikov - v sklopu projkta GIK

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------Andreja Rauch Podrzavnik "POSEBNA IZDAJA" 25. 9. 2020 Petek, 25. 9. 2020 ob 16.uri vabimo na POSEBN0 IZDAJ0, ki bo v Projektnem prostoru DUM, na Kolodvorski 6, Ljubljana.

Posebna izdaja je serija krašjih improvizacij, ki jih izvajamo ustvarjalke in ustvarjalci uprizoritvenih
umetnosti različnih medijev: plesa, glasbe in gledališča.
Nekateri se poznamo že od prej, kar pa ne izključuje presenečenj in novosti.
Nekateri se že dolgo nismo srečali v tem kontekstu, pa si želimo ponovnega snidenja.
Kje smo in kakšen je naš medprostor zdaj?
Nekateri se srečujemo prvič in želimo odpreti nova poglavja.


Zasedba za 25. 9. 2020 ob 16 uri: Dejan Srhoj, Jošt Drašler, Tomaž Lapajne Dekleva in Andreja Rauch Podrzavnik.
Koncept: Andreje Rauch Podrzavnik
Produkcija: Federacija
Koprodukcija: DUM - društvo umetnikov

Projekt je omogočila: Mestna občina Ljubljana Oddelek za kulturo
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------Vadim Fiškin "TEMNI ČASI / DARK TIMES "12. 5. - 12. 6. 2020 Vadim Fiškin, Temni časi, 2020
stenska ura, barva

"...Misliti čas – in mogoče tako končno obvladati čas – je ena izmed večnih Sizifovih nalog človeškega rodu..."

Vladimir Vidmar, kustos razstave
produkcija: DUM-društvo umetnikov,
sodelovanje:
Zavod Zet
projekt so podprli:
Mestna občina Ljubljana - Oddelek za kulturo, Internationales Kunstlerhaus Villa Concordia, Bamberg
Čas, ta fizikalna in metafizična kategorija, nekaj najbolj določilnega in najmanj določljivega, je v središču še ene razstave Vadima Fiškina. Fiškinova praksa je v svoji profanizaciji vzvišenega na eni strani in na drugi v fasciniranem občudovanju najbolj vsakdanjega vselej zavezana notranjemu paradoksu. Ta se v njegovem delu vedno znova kaže v ireduktibilni dvojnosti vere in nezaupljivosti, navdušenja in ironije, pesimizma in optimizma. Fiškin postavlja soočanje teh dvojnosti na oder umetnosti, ki ni področje ustvarjanja ex nihilo, ni področje odkritij, temveč polje, kjer si fenomene sveta prizadevamo razumeti. Nasploh je naša imanentna potreba po razumevanja spiritus movens Fiškinovih del; nič pa ne zbuja sle po razumevanju bolj kot velika, "večna" vprašanja, ki jih nenehno pereča ohranja prav naša lastna končnost.Čas je eno takšnih vprašanj, h kateremu se Fiškin v svojih delih redno vrača, saj kot fenomen eksplicitno ohranja dvojnost med fizičnim in metafizičnim, je predmet znanosti, fizikalen fenomen, in hkrati povsem nezajemljiva in neobvladljiva sila, ki nas ljudi kot končna bitja v vsem naddoloča. Imamo ga za najbolj objektiven horizont, ki ga natačno merimo, hkrati je njegovo doživetje nenehno podrejeno subjektivnim vzgibom, našim razpoloženjem, krajšajo in podaljšujejo ga naša duševna stanja. Fiškinovi pretekli deli A Speedy Clock in Stretched Time kažeta imanentno relativnost našega odnosa s časom, prvo s poudarjeno fizikalnimi referencami potovanja s hitrostjo svetlobe, v katerem se dan strne v interval ene minute, drugo v fiksiranju trenutka, ki se pa paradoksno razteza čez svoje objektivno trajanje. Misliti čas – in mogoče tako končno obvladati čas – je ena izmed večnih Sizifovih nalog človeškega rodu. Tako se z delom Dark Times Fiškinovim tematizacijam strnjenega dneva in raztegnjenega trenutka pridruži še neprosojen čas, prostor galerije, ki ga v ravni liniji obvladuje skoraj petdeset okroglih ur s črno pobarvanimi stekli. Te slepe pege spremlja samo tiho tiktakanje mehanizmov, ki nas opominjajo, da v ozadju čas še vedno neustavljivo teče, kljub temu da nam logika njegovega poteka uhaja. Dark Times izpostavlja določeno nujno dimenzijo obskurnega, neprosojnega, ki je v središču naše potrebe po vednosti. Obskurantizem ni v nesprosojnosti časa, temveč prav v tem, da si ne moremo priznati globin našega nerazumevanja fenomenov, kot je čas. Svoje nerazumevanje "stvari na sebi", resnične, od nas neodvisne narave časa, skrivamo za različnimi konvencijami njegovega obvladanja, različnimi intervali njegovega deljenja, načini njegovega merjenja in beleženja. Desetine različnih urnih mehanizmov, ki nas ravnodušno, kot kakšne abstraktne slike gledajo s sten, a same ne prepuščajo pogleda, namigujejo na nešteto načinov našega približevanja času. Svoje nerazumevanje razumevanju upirajoče se "metafizičnosti" časa smo torej zamaskirali v mehanicistične racionalizacije. Urni mehanizmi na razstavi Dark Times so tako naši mehanizmi spopadanja z nepopustljivo nepredirnostjo časa, črna barva, ki pa vendarle ne prepušča pogleda, pa kaže na njihovo mejo. Na razstavi Dark Times je čas temačen (tudi) zato, ker si tega nočemo priznati, ker skušamo svojo zbeganost nad njegovo neizmernostjo zakriti za mero. Čas neprizadeto je, teče, onkraj mer in delitev, ki mu jih pripisujemo. Ne iztirijo ga še tako epohalni dogodki, prelomi, revolucije in kataklizme; vse, kar se zgodi, na enak način pade v čas. A ne za nas. Za nas bodo časi vedno dobri ali slabi, včasih eksplicitno temačni. Časa ne bomo nikoli nehali kvalificirati, nikoli ga ne bomo nehali meriti ali si prizadevati razumeti njegove logike. Njegova ultimativna inkomenzurabilnost z našim miselnim aparatom nikoli ne bo razlog, da se odrečemo tej ambiciji; prav nasprotno, kategorično izmikanje časa bo vedno samo hranilo slo po razumevanju. Ker se ob njem meri naša umrljivost, mu prav tako nikoli ne bomo priznali nevtralnosti; časi bodo vedno zlati ali težavni, plodni, katastrofični, temačni...Zato nenavadno ujemanje razstave Dark Times s tem zgodovinskim trenutkom je in ni naključje …


-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------ANDREA KNEZOVIĆ: DIALEKTIKA VREDNOSTI24.10. – 8.11.2019 Razstava Dialektika vrednosti Andree Knezović razpira tematiko, vezano na odnose med produkcijo vrednosti in koncepti sramu. Carl G. Jung je z zapisom »Sram je emocija, ki jé dušo.« [Rdeča knjiga] pojem označil kot maligno emocijo, ki zahrbtno preži v slehernem izmed nas. Ne glede na to, ali gre za intimen samo-reflektivni pogled ali za geopolitični ali družbeno-kulturni vidik, sram ostaja vseprisoten dejavnik, ki služi naši kontroli, prisili in izvajanju strogosti in togosti v skupnostih vseh vrst. Če pogledamo na sram skozi paradigmo sodobnega načina proizvodnje 24 ur/dan (Crary, 2013), Knezović proučuje valuto proizvodnje vrednosti in njen odnos do aktivnosti, povezanih s strukturiranjem identitete v dobi antropocena (Latour, 2013). Koncept sramu lahko razumemo kot dedni kulturni mehanizem, ki ga ureja družbeni konsenz (Nussbaum, 2009), ali kot mirujoč vedenjski sistem, ki posameznike v kolektivu asimilira in razlaga oziroma jih v kolektiv ureja. Avtorica pa koncept sramu izpostavlja kot premostitveno orodje ali mediatorja v družbenih transakcijah, ne toliko kot mehanizem za kaznovanje in paraliziranje. V naslovu Dialektika vrednosti razstava naslavlja vrednost v odnosu do sramu ter skozi poetične manifestacije in perspektive raziskuje, kako se sram materializira, arhivira, meri, kakšne so z njim povezane strategije in kako se poigrava z intimnimi in javnimi družbeno-kulturnimi konvencijami. O protislovjih, ki nastajajo v relacijah med produkcijo vrednosti in tesnobnim občutkom sramu na intimnem in družbeno-kulturnem polju, se na razstavi razgovarjajo tri umetniške instalacije: Memento Pudorem (Ne pozabi sramu), Lažje od snovi, težje od misli ter Igra prehodov.Zbirko Memento Pudorem (Ne pozabi sramu/Remember Shame) sestavljajo objekti sramu, ki jih je avtorica od posameznikov prejela tekom rezidence v Tel Avivu, ko je z antropološko-umetniškimi pristopi preučevala vedenjske in kulturne tradicije, vezane na koncept sramu. V instalaciji Memento Pudorem zbrane reči izpostavlja kot prožilce sramu, monumentalno konzervirane v steklenih kozarcih, ki obiskovalca soočajo s premislekom in razborom lastne pozicije v relaciji do tega občutka.Mobile Lažje od snovi, težje od misli (Lighter than Matter, Heavier than Mind) vzame za izhodišče spogledovanje med časovnostjo in sramom: je vidik umetniškega raziskovanja koncepta sramu skozi odnose družbene vrednosti/merjenja, skozi časovne paradigme sodobne resničnosti. Za delovanje mobila je umetnica uporabila princip internih človekovih pretresov in uravnoteženja identitete, časa in stremljenja znotraj realnosti 24 ur/dan ter skrajnih pritiskov zahodnega življenja, ki ustvarja vakuum brezkončnega kroga zahtev in poželenj. Delo razpira povezavo med takim hrepenenjem in občutjem sramu preko umetničinega zamišljenega sistema za skaliranje z ozirom na hiter prenos zahtev trga, ki jih moramo vsi spremljati.Igra prehodov (Chess of Rites) je šahovska igra, ki nagovarja predvsem igralčevo podzavest in ga pelje k iskanju ter opažanju skritih stvari, izgubljenih v posameznikovi podzavesti, skozi procese samo-psihoanalize. Podlago zanje nastavlja umetnica s šahovnico, belo tapiserijo iz blaga in svile z izvezenimi napisi različnih čustvenih in psiholoških razvojnih stopenj identitete, figure zreducirane na enake kroge pa predstavljajo različne značilnosti ali vrednosti identitete.
___
* Crary, Jonathan. 24/7 Late Capitalism and the End of Sleep. 2013 Verso, London
* Latour, Bruno. “Anthropology at the Time of the Anthropocene: a Personal View of What Is to Be Studied.” (2017): 35-49. Print.
* Nussbaum, Martha C. Hiding from Humanity: Disgust, Shame, and the Law. Princeton: Princeton University Press, 2009. Internet resource.
Andrea Knezović (1990) je vizualna umetnica in raziskovalka. Leta 2014 je diplomirala iz vizualnih umetnosti na A.V.A. – Akademiji za vizualne umetnosti v Ljubljani, leta 2019 pa magistrirala na Univerzi v Amsterdamu, smer Umetniško raziskovanje. Njena praksa je tesno povezana z raziskovanjem mejnih stanj in dvoumnosti znotraj družbenega konteksta, umetniški proces pa uporablja kot orodje za rekonstrukcijo družbenih paradigm in politike identitet ter preučevanje liminalnost znotraj sodobnih neoliberalnih ritualov. Njena dela, v katerih pogosto uporablja vsakdanje predmete, so prežeta z močnimi političnimi referencam, ki se nanašajo na družbene strukture in politizacijo intimnega v sodobnem okolju.Andrea Knezović je sodelovala na številnih lokalnih in mednarodnih razstavah, med drugim v Kiribatskem Nacionalnem muzeju, galerijah Nieuw Dakota in NEVERNEVERLAND v Amsterdamu; v MSUM, Aksiomi, Kinu Šiška in galeriji ŠKUC (Ljubljana); Galeriji 12 Star (London); The Israeli Center for Digital Arts (Izrael) in Künstlerhaus (Avstrija), njena dela so vključena tudi v arhiv DIVA (SCCA).  Njena akademska besedila in članki so bili objavljeni v številnih mednarodnih publikacijah, dvakrat je bila nominirana tudi za Essl Art Award. Deluje na relaciji med Zagrebom, Ljubljano in Amsterdamom. Kuratorica: Anja Zver
Zahvala: 
Hanna Steenbergen-Cockerton, Laura Dubourjal-Bergé, Otakar Zwartjes, Leeron Tur-Kaspa, Adam Beni
Produkcija: Zavod Projekt Atol.
Soorganizacija: Dum – društvo umetnikov
Razvoj projekta sta omogočili: Mestna občina Ljubljana in Ministrstvo za kulturo in Ministrstvo za javno upravo Republike Slovenije. Delovanje Projekta Atol podpira tudi Ministrstvo za javno upravo. Za tehnično podoporo se zahvaljujemo tudi KONS:: Platformi za sodobno raziskovalno umetnost, ki jo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.---------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------HONZA ZAMOJSKI7.6. - 29.9.2019  ----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------VADIM FIŠKIN
Mali veliki pok
29.11. 2018 - 30.12.2018Projektni prostor DUM, Kolodvorska 6, Ljubljana Predstavljajte si vesolje. Prepolno neštetih delcev in prepolno energije. Vse stisnjeno v eno samo točko. Pred približno štirinajstimi milijardami let je en sam misteriozen dogodek sprožil vse; veliki pok. Pojavili so se atomi in njihovi elektroni, iskali so medsebojna ravnovesja in ustavarjali električno okolje. V milijonih let, ki so sledila, so nastale zvezde in galaksije. In  svetloba. Veliki pok je teorija o evoluciji vesolja, ki pa ga še do dandanes ni mogoče zares opisati. Nihče pravzaprav ne ve, kaj se je v resnici zgodilo v začetku. Kar vemo je, da se je takoj po nastanku vesolje začelo širiti. Kaj naj bi bilo prej, kaj  je dejansko eksplodiralo in kako se to zgodilo, teorija ne pojasnjuje. Bilo je vroče in gosto okolje, v katerem se je energija manifestirala le skozi trenutni, mimobežni obstoj delcev. Potem so delce posrkale substance in materije,  premagujoč  antimaterijo. Tu ni bilo nobene eksplozije, le vesolje, ki se je širilo in tudi poka ni bilo, saj ni bilo zraka, ki bi prenesel zvok. Za popolno razumevanje vsega nam instrumenti, ki jih imamo na razpolago, ne zadostujejo, poznani fizikalni zakoni pa pravzaprav prenehajo biti logični. Čas sam po sebi izgleda vrtljiv in nima pravega pomena. Potrebna je nova teorija, takšna, ki bi združila Einsteinovo  teorijo relativnosti in kvantno mehaniko, kar že raziskuje na stotine  sodobnih znanstvenikov. In Vadim Fiškin tudi. Razpravi se pridružuje z “Lets Sync”, “Stretch Time”, s prikazom in z razstavo, “Mali veliki pok” (A Little Big Bang). Nicola MafessoniOdpiralni čas:
Od 29. 11. do 10. 12., vsak dan od ponedeljka do petka, med 12.00 in 18.00 uro.
Od 11. do 30. 12., razstava bo odprta po dogovoru, na tel. št.: 0038640429450 ali 0038640552299
Projekt je nastal s podporo: Mestne občine Ljubljana - Oddeleka za kulturo, Ministrstva za kulturo RS, Zavoda Zet

----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------MLADEN STROPNIK

fade in to the night
Odprtje: torek, 23. oktobra, ob 20. uri, Projektni prostor DUM, Kolodvorska 6, Ljubljana
23.10. 2018 – 30.10.2018
rabbit ears (dicks), izsek iz videa / frame from video, 2017Sestavni del razstavnega projekta je tudi »happening« neutral, ki bo med trajanjem razstave vsak dan, ob prisotnosti oz. odsotnosti umetnika, potekal med 23. uro in polnočjo na parkirišču v Rožni dolini (Cesta 2/3, Ljubljana, https://goo.gl/maps/ERQAgkenZcT2).

Vse skupaj se je začelo malce pred osmo uro zjutraj. Partnerka in oba otroka sta odšla, tako da je Mladen ostal sam v svojem ateljeju, ki se nahaja nasproti otroške sobe, nekaj korakov od spalnice in čisto zraven kuhinje, kjer je prav tisti trenutek pripravljal zajtrk s pogledom na vrt. Na začetku se ni veliko govorilo o umetnosti, temveč o povsem vsakdanjih stvareh, kot so družina, počitnikovanje, seks, služba, železniška postaja, sprehod, pršut in marmelada. Med pogovorom o umetnosti se zdi, da se je nenehno krmarilo med mislimi, ki sta jih lepo ubesedila Vladimir Vidmar in Barbara Sterle Vurnik v katalogu ob razstavi
night train (who's there?) v Galeriji Škuc. Predvsem se je torej navezovalo na filozofske in umetnostnozgodovinske aspekte dela, ki jih je mogoče prepoznati v posamičnih serijah, naj gre za sodobno obravnavo revnih materialov, uporabo zastarele tehnologije ali vsebinski ravni odpiranje sveta nezavednega, ki ga Vidrmar opredeli z besedami Gerarda Wajcmana: kako se s pomočjo materiala, z vidnim, z nekim objektom, dotakniti ne »nevidnega«, temveč tistega, kar vidnemu uhaja. Morda je prav to »kontinuirano odhajanje« osrednji element razstave fade into the night, ki se osredotoča na izbor videov, risb in objektov iz zadnjih treh let. A tisto, kar poskuša razstava kot medij najbolj izpostaviti, je preusmeritev pozornosti na stvari, ki »uidejo«, če se gledalec preveč osredotoča na formalne, teoretske ali filozofske »nadpomene« razstavnih konceptov.

Referenčni krog misli nas tako privede nazaj k pogovoru o družini, počitnikovanju, seksu, službi, železniški postaji, sprehodu, pršutu in marmeladi, ki se v resnici ni nikoli končal, ampak se je samo prelil v prostor ateljeja. Pravzaprav je v nekem trenutku kuhinja postala atelje, kjer je Mladen, ko je pomil posodo in pospravil delovni pult, razprostrl dobršen del svoje produkcije zadnjih treh let. Ko gledamo umetniška dela Mladena Stropnika, se zdi, da gre vselej za napetost med neposredno estetsko izkušnjo in sproščanjem asociacij. Prav nič drugače ni bilo, ko je umetnik neposredno govoril o svojih delih, saj nimajo enoznačnega pomena in jih je mogoče brati samo v odnosu na asociativno polje gledalca. Čeprav so dela vselej Stropnikova intimna izpoved, ki zrcali njegov odnos do vsakdanjega in družbe, so v trenutku, ko so predstavljena publiki, le »materialni« opomin na tisto, kar je mogoče zaokrožiti v »platonovskem« svetu idej.

Zato je bil morda ključen trenutek tistega dopoldneva, ko je Mladen rekel, da si želi, da bi imela razstava naslov
Sonic Youth. Asociacija je seveda najprej sprožila nov referenčni krog, saj za Stopnika velja, da je kot avtor izoblikoval vizualni jezik pod vplivom punk, novovalovske in »underground« kulture osemdesetih in devetdesetih let 20. stoletja, predvsem v navezavi na punk rock skupino Res Nullius. Vsekakor gre za povsem točno opredelitev dela, ki izredno precizno opiše formalno in estetsko izkušnjo Stropnikovega dela, a vendar je skozi to prizmo izkušnja spet »sploščena« na partikularno izkušnjo likovnega jezika: v razumevanju Stropnikove asociacije spet nekaj »uhaja« – stanje uma, telesa in duha, ki ga glasba kot izkušnja prinaša umetniku, ki presega njene partikularne elemente in definicije. Stropnikova izkušnja vsakdanjega in sveta, ki se zrcali tudi skozi njegova umetniška dela, je vselej zelo čustveno neposredna. Zato tudi na primer vsakdanji akt poslušanja glasbe nikakor ni zgolj nekakšna formalna percepcija informacije, temveč kompleksen proces, ki prevzame um, telo in izkušnjo trenutka časa in prostora. Razstava je torej predvsem občutek, ki ne odraža samo Stropnikove likovne identifikacije z noise,  novovalovsko in »underground« kulturo, temveč tisto, o čemer piše David Heetderks, ko razmišlja o poslušanju glasbe skupine Sonic Youth: intimno pregledovanje družbe preko besedil, skalarnih podmnožic, gestualnih gibov na inštrumentih, katerih notranja logika se upira kakršni koli avtoriteti, v isti sapi pa tako v liričnem kot tudi glasbenem smislu ustvarjajo občutek notranjih konfliktov. Zdi se, da Stropnik prav to počne v svojih likovnih »uporih«, saj s tem z govorjenjem o svojem okolju in vsakdanu gledalcu govori o njegovem okolju, njegovem vsakdanu in ga v skoraj brechtovski maniri, povsem neopazno pretvarja iz opazovalca v soudeleženca, »sokrivega« za trenutek konfrontacije z umetniškim delom. 

Razstava
fade into the night oziroma »Sonic Youth« je tudi nekakšna parafraza razmišljanja Igorja Zabela o razstavnih strategijah. V svojem tekstu Razstavne strategije v devetdestih – nekaj zgledov iz slovenskega prostora, piše o tem, da avtor, delo, prostor, občinstvo in institucije niso abstraktne entitete, ampak so določene z ideološkimi, političnimi, razrednimi, spolnimi in jezikovnimi dejavniki. Tako je mogoče razumeti tudi pričujočo razstavo, ki poskuša pokazati, da je Stropnikovo delo, ne glede na njegovo kompleksnosti in raznovrstnost filozofskih, konceptualnih in formalnih idej, nemogoče razumeti, če hkrati ne razmišljamo tudi o družini, počitnikovanju, seksu, službi, železniški postaji, sprehodu, pršutu in marmeladi.

Kustos:
Tevž Logar
Produkcijska in organizacijska podpora:
Hana Ostan Ožbolt
Zahvale:
Katja in Nataša, Jaka Babnik, Mateja Bučar, Silvo Dolinar, Vadim Fiškin, Alenka Gregorič, Sanja Kuveljić, Goran Petrov, Jani Pirnat, Maša Radišić, Tina Škoberne.

Podpora:
Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Muzej in galerije mesta Ljubljane
Odprto v času razstave / tor. – pet. / od 12. do 18. ure in po dogovoru -------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

DVORIŠČNO OKNO / Dancers Without AnswersProjektni prostor DUM, Kolodvorska 6, Ljubljana 

30. junij 2018 ob 21.30 uri, premierno
ponovitve 2. in 3. julij 2018, ob 21.30 uri, in 8., 9. in 10. september 2018, ob 20. uri

photo: Jaka Babnik


Naslov DVORIŠČNO OKNO / Dancers Without Answers se tu ne nanaša zgolj na znani Hitchcockov film z enakim naslovom, temveč na okno, dvorišče, odprtino in prostore, ki brez predaha in neusmiljeno zaposljujejo tudi "človeškega" domovalca v Kafkovi nedokončani zgodbi Brlog; svoje domovanje do potankosti pozna in morda prav zato ta zanj predstavlja (ne)človeško uganko, o vsem, tistem kar morda preti od zunaj, nič manj kot o vsem, kar preti od znotraj. Skoraj v isti sapi užije blagodejno varnost in najresnejšo nevarnost; je prostor dovolj prefinjeno prikrit, da ga  nezaželjeni ne bodo opazili, se ga želeli polastiti? Še najbolj pa je zanj zagoneten, kot morda prav za vse ljudi, tisti nejasni vmesni prostor, kjer se notranjost začenja ali morda končuje, tam, kjer se vanjo vstopa ali se iz nje izstopa, kjer se jo nenehno gleda, opazuje, brani, se jo osluškuje, proučuje,...
idejna zasnova, koreografija:
Mateja Bučar v sodelovanju s Katjo Legin, Kajo Lorenzi, Tino Valentan in Vadimom Fiškinom
besedilo: iz nedokončane zgodbe Franza Kafke Brlog
bere:
Borut Savski
zvok, pesmi, glasbeni deli: Borut Savski, Nick Cave, Billie Cowie,

produkcija: DUM-društvo umetnikov,
sodelovanje:
Zavod Zet
Iz zgodbe Franza Kafke Brlog:

»
Globoka tišina; kako lepo je tukaj, nihče se tam zunaj ne briga za moj brlog, vsak gre po svojih opravkih, ne da bi vedel zame — le kako mi je to uspelo. Tukaj pod mahovinastim stropom je zdaj nemara edino mesto v mojem brlogu, kjer lahko cele ure zaman osluškujem. — Popoln prevrat razmer v brlogu: kjer je doslej vladala nevarnost, je zdaj mesto miru, medtem ko so se glavnega trga polastili hrup sveta in njegove nevarnosti. Še huje pa je, da tudi tu v resnici ni miru, saj se ni nič spremenilo, najsi je tiho ali hrupno, nevarnost prejkoslej preži nad mahovjem, le jaz sem postal nedovzeten zanjo, vse preveč me je zaposlovalo sikanje v mojih stenah. Sem se res spoprijel z njim? Vse glasnejše postaja, približuje se, jaz pa se plazim skozi labirint in taborim tu zgoraj pod mahovjem, saj sem dom malodane že prepustil sikavcu, zadovoljen, če le imam vsaj tu zgoraj malce miru«.
Prevod: Robert Vouk
projekt so podprli:
Mestna občina Ljubljana - Oddelek za kulturo, Ministrstvo za kulturo RS, Zavod Zet, Kino Šiška, Program EU za raziskovanje in inovacije Horizont 2020 – v sklopu Marie Skłodowska-Curie, sodelovanje št.°734855.
https://www.facebook.com/photo.php?fbid=299393160848839&set=pcb.299393660848789&type=3&theater-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------REMOVAL
Goran Trbuljak, Ištvan Išt Huzjan
22.11.2017 - 15.12.2017
Opening:
Wednesday, 22 November at 8 p.m., DUM Project Space, Kolodvorska 6, Ljubljana
Opening hours during exhibition time/ Tue – Fri / 12 p.m. – 6 p.m. and by appointment
Goran Trubuljak, Untitled, 1973/1991 I Ištvan Išt Huzjan, Trail Sava - Mura, 2016

The exhibition entitled Removal is part of Duet, a long-term series of exhibitions that seeks to engage the relationship between art practices that emerged in different temporal, geopolitical, social and economic contexts. Context often contributes to the concept of a work of art, and in particular to the production options, which is frequently linked to the formal aspect or the choice of expressive medium. The series attempts to use visual and conceptual similarities to show how contemporaneity expressed by a work of art depends on how the latter functions in a given time and space and not the specific place or time of creation. This exhibition combines the works of Goran Trbuljak and Ištvan Išt Huzjan, who both question the role of authorship and consequently their positions within the art system from different perspectives. The exhibited works, which were created in different periods of time, establish a relation between the historical and current output, while displaying a sensitivity towards current art discourse.

Most likely the works of both artists in terms can be examined in terms of the relations between conceptual practices and the successors of conceptual tradition that focus on the idea of a work of art, questioning the physicality of an object as the conveyor of meaning. However, both artists are never interested in complete annihilation of the object but rather in the idea of the conveyor, which is always consciously anchored in carefully selected expressive media ranging from an exhibition, street happening, object, painting, book, photograph, texts or an act that exist on the edge of materiality. Perhaps their shared interest in the expressive medium is the greatest similarity of their works. Both even seem to be focused on the 'flexibility' of the medium, as it were, which is usually linked to the themes engaged by the artists. Continuous examination of the medium also allows them to elude various qualifiers, as their flexible choice of medium prevents them from being labelled with a 'signature style' in Greenbergian terms, while the attention to the medium sets them apart from the rigid tradition of analytical conceptual art. The medium is one of the features that enable the viewer to recognise an artist and their expressive language, and, consequently, authorship. The juxtaposed work of Goran Trbuljak from 1973 and 1991 and the works of Ištvan Išt Huzjan created in the last five years presented at the exhibition
Removal all engage the issue of artistic authorship. Through different media, the art of Goran Trbuljak focuses on the status of a work of art and the artist, and their relationship to the system. This is pointedly presented in the work Without Title, where Trbuljak 'subverts' his early work, his status as an artist, with a minimal and ironic gesture, while applying the same amount of criticism to the 'institution' of art, represented here by the acclaimed French artist Ben Vautier. Ištvan Išt Huzjan employs a somewhat different approach to examining the issue of authorship and his position, as his recent works travel between exploring personal, intimate stories, historic references and formal possibilities of a work of art. The selection should not be understood as an affirmative presentation of works but rather as a selection whose inner structure reveals the dual position of the artist, questioning his position within the art system.

Perhaps we will never discover the moment when both artists decided to create their works of art, which are both characterised by the continuous suspense in relation to their own position, the work of art, the art system or the viewer. Both Trbuljak's and Huzjan's gestures are minimal, ephemeral, humorous and often subtle compared to more 'traumatic' and directly engaged contemporary works. Yet these simple artistic gestures that first seem to embody a 'romantic' feel manage to provide a careful insight into the relationships between the artist, the work of art, the space and the viewer upon a more detailed reading, and also touch upon, more deeply than one would assume, the issues governing everyday life.

______________

Curator: Tevž Logar
Production: DUM Association of Artists
Acknowledgements: Galerija Gregor Podnar (Berlin), Goran Vračević, Goran Petrov, Maša Radišić, Sabina Sabolović and Ana Šeba (WHW, Zagreb), Andrej Zavodnik.
Supported by: Cultural Department of the City of Ljubljana
----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

a n d r e j  š k u f c ak s e n o m o r f n i   ø b j e k t i
19.10.2017 - 17.11.2017
Otvoritev: četrtek, 19. oktober 2017 ob 19. uri, Projektni prostor DUM, Kolodvorska 6, LjubljanaOdprto v času razstave / tor. – pet. / od 12. do 18. ure in po dogovoru Medtem ko je glavni junak zgodbe v rodnem mestu prejme novico o smrti svojega strica E. A. iz majhnega kraja v državi na drugem, vendar bližnjem kontinentu. Precej kmalu zatem hišo E. A. kupi človek z imenom M.P. V nasprotju z mišljenjem A. M., najboljšega prijatelja pokojnega E.A. in arhitekta, odgovornega za prvotni načrt hiše, M. P. takoj odstrani vse pohištvo in predmete ter sproži vrsto sprememb v hiši in okolici. Nenadne in radikalne spremembe se izvajajo v nenavadnih pogojih – ponoči, za zaprtimi okni in vrati. Poleg tega M. P. poseka tudi vsa drevesa znotraj meja posesti. Potek dogodkov glavnega junaka preseneti, zato se odloči odpotovati v kraj pokojnika, da bi raziskal, kaj se dogaja. Takoj ob prihodu izve, da je M. P. že zapustil državo, zato brž obišče stričevega prijatelja in arhitekta A. M., ki pa mu ne uspe obrazložiti namena nenavadnih sprememb, za katere se je odločil M.P. Kmalu zatem odkrije, da se skoraj vsi prebivalci mesta izogibajo predela, kjer se nahaja hiša. Eden izmed domačinov mu celo pove, da je nekega večera, ko je njegov pogled samo oplazil hišo in vrt, »nekaj videl«. V mestu pa so poročali tudi o tem, da so na vrtu hiše našli pohabljenega in razkosanega pogrešanega psa. Po spletu okoliščin glavnega junaka na deževno noč ujame nevihta, zato je primoran vstopiti v skrivnostno hišo; prednja vrata so nepričakovano odprta. Takoj ko stopi v hišo, njegov nos zazna »sladek, vendar zelo moteč vonj«. Prav zaradi tega neprijetnega občutka vklopi luči. V trenutku, ko svetloba oriše prostor, zazna oblike, ki ne ustrezajo človeški podobi ali kateri koli možni uporabi. Ker videnega nikakor ne more prepoznati, luč ugasne in se odloči nekaj trenutkov stati v temi s popolnoma zaprtimi očmi. Stoji v »vakuumski tišini«, v prisotnosti nerazumljivih stvari in ta brezmejna praznina ga nagovori, da spet prižge luč. Stoji na koncu hodnika, pred vhodom v veliko, skoraj popolnoma izpraznjeno sobo z visokimi stropi. Prostor je hladen, pod zatemnjenimi okni so veliki beli radiatorji, ki pa očitno že nekaj časa niso v uporabi. Neonske luči, običajno pritrjene na strop, so tu vidno spuščene in na žicah visijo slabega pol metra v prostor. Leseni pod je skoraj v celoti prekrit z reliefom različnih višin iz nekakšne črne umetne mase, tako da je praktično nemogoče enakomerno stopati po podu. Čez celotno površino črnega reliefa je nameščenih pet, navidezno visokotehnoloških objektov, za katere glavni junak dobi občutek, da so popolnoma zraščeni z okoljem in zato skorajda brez funkcije. Čeprav v njih prepozna oblike oziroma materiale, ki jih je mogoče srečati v vsakdanjem življenju, pa je trenutna izkušnja, predvsem glede na njihovo soodvisnost od reliefa, na katerega so položeni, povsem nerazumljiva in nekaj drugega, kar bi človek v prvi vrsti pričakoval. Glavni junak se tako znajde v novi izkušnji materialne realnosti, njegov pogled pa neposredno relativizira njegovo staro pasivno izkušnjo prepoznanja posamičnega objekta, reliefa ali skupka črne gmote, ki brezkompromisno naseljuje prostor. Iz hladne sobe, laboratorijskega vzdušja, se glavni junak povzpne v nadstropje hiše, kjer nadaljuje odkrivanje čudnih, nerazumljivih objektov in delov pohištva, kot so visoka, dolga pisalna miza v obliki črke U z okroglimi luknjami na nasprotnih koncih. Za hip pomisli, da gre morda za posteljo, ki razkriva pošastno anatomijo trenutnega stanovalca hiše. Prav tako je tam nekakšna lestev z nepravilnimi razmiki med prečkami in skupek ogledal, ki tvorijo obliko črke V. Misli si, da je najbrž najbolj omejujoča stvar na svetu, nesposobnost človeškega uma, da različne vsebine povezuje v smiselno celoto. Živimo na mirnem otoku nevednosti in neznanja, sredi črnih morij neskončnosti, in ni mišljeno, da bi potovali prav daleč. Znanost in kultura, vsaka vpeta v svojo smer, sta nam doslej tako pomagali kot škodili. Toda nekega dne, ko se bo razkrilo tudi tisto skrito, disociirano znanje družbe, se bodo odprli bolj celostni pogledi na našo resničnost. Kar naenkrat, kot bi odrezal, dež preneha, zato se glavni junak odloči, da bo odšel. A v istem trenutku zasliši stanovalca hiše, ki se giblje med njim in izhodnimi vrati. Vse nenavadne objekte, prostor, neopredeljen čas, ki ga je preživel v hiši, in prihod skrivnostnega stanovalca začne zrcaliti skozi skorajda eksistencialna vprašanja. Kakšen je stanovalec te hiše? Kaj išče tukaj, na tem planetu, ki je zanj prav tako strašljiv kot za nas? Iz katerih skrivnih območij časa, iz katerega starodavnega in sedaj nedoločljivega somraka je prav nocoj prišel do tega malega predmestja? Glavni junak se zave, da bo, če želi zapustiti prostor, primoran srečati stanovalca. A tokrat njegova radovednost premaga strah in za razliko od prej njegove oči ostanejo odprte. *
Andrej Škufca je študiral na Royal Academy of Fine Arts v Den Haagu, Nizozemska in diplomiral 2014 na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Njegova praksa je osnovana na intenzivni refleksiji oblikovanja tehnologije in njenih mutacij, kjer preko objektov in video del išče načine pristopanja k odnosom med sodobno umetnostjo, oblikovanjem tehnologije in fikcijo. Je član uredništva in raziskovalnega kolektiva revije za kritiko in teorijo sodobne umetnosti Šum. Njegova dela so bila predstavljena na večih razstavah v Sloveniji. Živi in dela v Ljubljani.

*Tekst se vsebinsko povzema in se navezuje na kratko zgodbo argentinskega pisatelja Jorgea Luisa Borgesa,
There are More Things
__________________Kustos: Tevž Logar
Produkcija: DUM društvo umetnikov
Tehnični sodelavci: Jan Kostanjevec, Sani Veljanovski, Aljaž Litrop, Denis Sadiković, Matej Pavšič, Dominik Mahnič
Zahvale: Sanja Kuveljić Bandić, Goran Petrov, Tina Škoberne, Voranc Kumar, Neja Zorzut, Jonas Miklavčič, Tjaša PP, Milijana Radaković, Zavod 404, Makplast, Wooding
Podpora: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Mestna občina Ljubljana, Oddelek za kulturo--------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------SPOMIN. ODTISI UNIČENJA IN UPOR ŽIVLJENJAJaka Babnik / Masaki Hirano / Bojan Radovič
26.-27. 05. 2017
Otvoritev: petek, 26. maj 2017 ob 20.uri, Projektni prostor DUM, Kolodvorska 6, LjubljanaRazstava bo odprta 26. maja (od 20.00 do 23.00) in 27. maja (od 10.00 do 14.00) Skupinska razstava Spomin. Odtisi uničenja in upor življenja se osredotoča na fenomen spomina, ki ga v svojem genskem zapisu hranijo vsa živa bitja – tudi drevesa. Ta (lahko) živijo stoletja, mnogo dlje kot človek, zato pogosto postanejo nemi pričevalci zgodovinskih dogodkov. Spomin dreves se nalaga v njihovi telesni strukturi, ki pa jo je nemogoče natančno prebrati. Njihov spomin je tako ambivalenten kot podoba brez podanega konteksta. Dela treh umetnikov se zato nanašajo na neizbrisljive sledi, ki jih je človeštvo pustilo v svojem neposrednem okolju, in tako pričajo o krhkosti in neznatnosti človeka v odnosu do velike narave in o njegovi zaslepljenosti z nadvlado nad planetom. A drevesa so dokaj nedognana bitja, o katerih kljub znanstvenemu in tehnološkemu napredku človeštvo ne ve prav dosti. Zato je na mestu vprašanje: lahko drevesa zapisujejo tudi svoje spomine, tako kot puščajo sledi svoje rasti v koncentričnih krogih debla? In če jih, kako jih je mogoče razbrati iz njihove notranje strukture? Jaka Babnik, Masaki Hirano in Bojan Radovič se tem vprašanj posvečajo iz različnih perspektiv in konceptualnih izhodišč, skozi katere hkrati tudi drzno izprašujejo naravo fotografskega medija. Poslužujejo se nekonvencionalnih principov, ki so daleč stran od klasične fotografske reprezentacije, zato njihove podobe postavljajo več vprašanj kot (enoznačnih) odgovorov.

Jaka Babnik se v seriji Heroji mojega časa poslužuje principov aftermath fotografije, da bi ovekovečil mesta, kjer so se zgodili nekateri odmevni, prelomni ali nepojasnjeni dogodki, ki še vedno posredno vplivajo na družbeno stvarnost v Sloveniji. Umetnik išče izbrana drevesa, ki so bila priče skritim ali prikritim dogodkom, drevesa, ki so „videla“ to kar večinska javnost ni videla. Zatorej se osredotoča na kraje simbolnega pomena, ki so danes pogosto pozabljeni, izrabljeni ali odrinjeni iz javnega diskurza. Na prvi pogled povsem običajne podobe prostorov pa se ob razkritem kontekstu izrišejo v povsem drugačni luči. Z zgodovinsko obsesijo in forenzično natančnostjo fotograf ustvari topografijo, ki odpira številna vprašanja o relativnosti zgodovinskih in medijskih diskurzov in o lahkotnosti njihovega spreminjanja skozi čas. Med upodobljenimi so tako jablane, ki so prisostvovale usmrtitvi talcev v Frankolovem spomladi leta 1945, kar je kasneje prešlo v ljudsko mitologijo, smreke, ki so „videle“ še vedno neadekvatno pojasnjeni umor predsedniškega kandidata Ivana Krambergerja leta 1992, ali hruška, pred katero se je leta 1994 odigrala aretacija Milana Smolnikarja v Depali vasi, afera zaradi katere je bil kasneje razrešen obrambni minister Janez Janša. V podobah pa se hkrati zrcali tudi vprašanje o naravi fotografskega medija, njegovi produkciji, prezentaciji in distribuciji.

Fotografija prečnega prereza štora, ki je razstavljena v galeriji v naravni velikosti več kot 250 let starega posekanega drevesa, japonskega fotografa Masaki Hirana, je spomin na tisoče in tisoče štorov, ki ostanejo v tišini devastiranega tasmanskega pragozda. Na fotografiji, ki ovekoveči prerez štora, kjer ločimo različne teksture, tkiva in celice, se kot neskončna pokrajina izrisuje tudi kapitalistični destruktivni pohlep. Tasmanija je otok na južni obali avstralske celine. Ponaša se s čudovitim pragozdom, ki ga sistematično uničuje sečnja in izvoz dreves na Japonsko. Sečnja, ki uničuje tisočletni tasmanski pragozd, pa se navzven, v javnosti, prikriva z »naravi prijaznim« pogozdovanjem, ki ni v nasprotju z zakonom. Tako imamo po eni strani monopolni kapitalistični pohlep in po drugi kozmetične in nelogične ukrepe pogozdovanja, ki sledijo neoliberalni kapitalistični devastaciji. Vsak štor, ki ga ovekoveči fotografija, predstavlja življenjski cikel, ki je končan, zato je fotografija več kot le estetski zapis – je tudi oblika družbene odgovornosti. Fotografija Hirana, ki čeprav ne more ustaviti te rušilne monopolne požrešne uničevalske sle, vendarle opozori, da je sposobna refleksije in tudi neke avtonomije lastnega sporočila. Hirano razkaže trk med estetsko fotografsko perfekcionistično strukturo in nami, gledalci. Tudi mi, gledalci, smo kompromitirani, saj je težko namreč po vsem tem vzdrževati distanco. Navkljub perfekcionizmu fotografije, ta ni osrednjega pomena za fotografski učinek, pač pa je to tisto, kar se izrisuje na horizontu gledalčevega odnosa do celotne situacije.

V skrajno metaforični in abstrahirani luči pa se raziskovanja strukture in teksture dreves se v delu Hibakujumoku loteva Bojan Radovič, ki je z improvizirano pripravo skeniral debla dreves v japonskem mestu Hirošima, pač tistih, ki so dovolj stara, da so doživela in preživela uničujoči udar atomske bombe. Ta prva detonacija nuklearnega orožja se je zgodila 6. avgusta 1945, ko je bomba iz ameriškega letala uničila (skoraj vse) življenje v mestu. Vendar sta flora in favna bolj vzdržljivi kot se zdi, saj so nekatere rastline, živali in tudi ljudje – kljub dolgoročnim posledicam – preživeli uničujočo eksplozijo. Radovič z odtisi debel metaforično skenira zgodovinski spomin in zapis teh dreves, ob tem pa pod vprašaj postavlja katastrofično moč, ki jo poseduje človeška vrsta. Po detonaciji prve bombe v Hirošimi se je do danes na različnih krajih sveta zgodilo še preko 2100 podobnih, pogosto celo mnogo močnejših jedrskih detonacij. A pričujoče fotografije poleg svojega družbenega konteksta odražajo tudi klasično dilemo fotografskega medija, ki je bil nekdaj razumljen kot najbolj objektivni pričevalec stvarnosti, ki nikdar ne laže. Radovičeve fotografije oziroma skeni pa so zaradi svoje abstraktnosti brez podanega konteksta neprepoznavne in nerazumljive v klasičnem narativnem smislu. S tem avtor izpostavi ambivalentno naravo fotografije in vizualnega nasploh, ki tako zelo pogosto služita manipulaciji in posledično propagandi.

Kustos razstave: Miha ColnerBesedila: Miha Colner & Marina Gržinić

Produkcija: Hiša fotografije Slovenija/ Zavod Sektor / Rostfrei Publishing / DUM društvo umetnikov----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------NESKONČNA POVEZANOST RAZLIČNOSTIIñaki Bonillas, Ulay

Otvoritev: ponedeljek, 28. november 2016 ob 20. uri., Projektni prostor DUM, Kolodvorska 6, Ljubljana
28.11.2016 - 13.01.2017
Razstavni projekt Neskončna povezanost različnosti je mogoče razumeti kot neposreden premislek o razmerju med umetniškimi praksami, ki so vzniknile v različnih časovnih, geo-političnih, socialnih in ekonomskih kontekstih. Kontekst lahko vpliva na konceptualno zasnovo umetniškega dela, predvsem pa na produkcijske pogoje njegovega nastanka, s čemer je nemalokrat povezana formalna izvedba umetniškega dela oziroma izbor izraznega medija. Pričujoča razstava je preplet dveh umetniških del in ponuja horizontalni lok med umetniškima deloma, ki se, čeprav sta nastali v različnih časovnih obdobjih in v popolnoma različnih družbenih kontekstih, povezujeta in posledično skupaj odpirata ključna vprašanja o vlogi in razvoju fotografske podobe skozi čas. Gre za nekakšno neposredno zavedanje dejstva, da se izrazni mediji in tudi umetniška dela vselej “materializirajo” v odnosu do določenega časa in prostora, kar jih dela sodobne. Zato sopostavitev umetniških del umetnikov Iñakija Bonillasa in Ulaya omogoča refleksijo premen, ki se dotikajo vprašanj, povezanih z medijem fotografije, hkrati pa gre za vzpostavljanje direktne relacije med historično in današnjo likovno produkcijo. Brez dvoma pa gesta sopostavitve kaže tudi na to, kako umetnika senzibilno in aktualno razmišljata o isti temi, a vendarle skozi povsem različne prizme, ki so vsaka po svoje precizno “sidrane” v kontekste svojega nastanka.

Konceptualno izhodišče za razmislek o razstavi Neskončna povezanost različnosti je Ulayevo umetniško delo Fototot iz leta 1976, ki bi ga lahko označili za enega od njegovih ključnih del, ki pomeni tudi velik premik v splošnem načinu razumevanja fotografske podobe, ki tako ni več nekaj fiksnega, stabilnega oziroma večnega, temveč postaja nekaj povsem efemernega, predvsem pa minljivega. Na vsebinski ravni je bila Ulayeva odločitev za fotografijo racionalna, saj mu je zagotavljala optimalno odslikavo motivov intimnega sveta in ljudi, ki ga obkrožajo. V kontekstu formalnega jezika je fotografija izrazni medij, ki je bil v poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih let subverziven, in čigar narava je izražala drugačen odnos umetnika do sveta in sistema umetnosti. Kljub temu je treba iti v kontekstu umetniškega dela Fototot še globlje, saj je stičišče skoraj vseh avtorjevih premislekov o mediju fotografije. Poleg tega pa Ulay vzpostavi tudi brezkompromisno fizično in mentalno relacijo z gledalcem ter tako simbolno napove prehod v performativno prakso, kar morda najbolje povzamejo umetnikove besede: »Kri je topla, moja statična dela pa so amputirani,odvrženi, mrtvi udi«. Na razstavi Ulayevemu umetniškemu delu ob boku stoji delo Iñakija Bonillasa iz serije Ideje ogledala iz leta 2009, ki prav tako odraža avtorjev razmislek o fotografiji, a vendarle na popolnoma drugače, saj se avtor v delu dotika vprašanja emocije, spomina in možnosti nove naracije najdene fotografske podobe. Bonillas od leta 2003 uporablja fotografski arhiv J.R. Plaze, ki ga je podedoval od svojega dedka. Del tega je tudi projekt Ideje ogledala, ki združuje osebne, privatne in emotivne narative, na hkrati pa precizno analizira specifičnost fotografskega medija. V pričujocem delu se avtor ukvarja samo s fotografskimi podobami, ki vsebujejo odboj ogledala, torej nosijo nekakšen “negativ” pogleda fotografa, vendar pa te podobe niso del namena akcije – ujetega posnetka. Te, včasih skoraj nevidne “podobe v podobi”, sprva delujejo kot ozadja glavnih protagonistov na fotografijah, ki jih Bonillas transformira s preciznim konceptualnim in formanim posegom in gledalca opozori na pomembnost refleksije tistega, česar oko skorajda ne zazna oziroma ne pričakuje, ne glede na to, ali gre za gledalca ali tistega, ki stoji za fotografskim objektivom.

Na tej točki se postavlja vprašanje, kakšno vlogo ima Ulayeva oziroma Bonillasova fotografska podoba v odnosu do gledalca samega danes. Najbrž je za nekatere pomembna predvsem estetska vrednost fotografske podobe, za druge pa se na iste fotografske podobe vežejo različne izkušnje, ne glede na to, ali gre za odnos do vsebine ali forme umetniškega dela. Čeprav fotografija ujame trenutek tukaj in zdaj, gre vendarle za trenutke, ki so že za nami. Prav to, vsak po svoje, vsebinsko in formalno “provocirata” umetnika, saj tako delo Fototot kot tudi delo Ideje ogledala pod vprašaj postavljata ustaljene paradigme, ki so običajno vezane na medij fotografije. Zdi se, da projekta povezuje prav drsenje umetnikov med različnimi elementi fotografije, čeprav se problematike lotevata s povsem različnih perspektiv in jih “sidrata” v povsem drugačne časovne in prostorske kontekste. Razstava Neskončna povezanost različnosti se zdi hipni, droben vmesni prostor, ki se nahaja med Barthesovim punctumom in studiumom, saj umetnika na eni strani ustvarjata pogoje, da lahko gledalec analitično obravnava dejstva, vezana na fotografski medij, ali jih neobvezno preleti, na drugi strani pa izkušnja umetniških del izzove predvsem nenadni udarec, nekaj nepričakovanega tako za umetnika kot gledalca: ustvari se vertikalni lok – neskončna povezanost različnosti.



Kustos: Tevž LogarProdukcija: DUM društvo umetnikovOrganizacija: Sanja KuveljićZahvale: Alenka Gregorič, Damjan Kozole, Claes Nordenhake, Lena Pislak, Maša Radišić, Claudia Sorhage, Peter Uhan, Yasmin Martin Vodopivec, Goran Petrov in Galerija ŠkucRazstava Neskončna povezanost različnosti je nastala v sodelovanju z MGML / Mestna galerija Ljubljana in se konceptulano navezuje na Ulayevo samostojno razstavo Jaz drugi. Podpora:  Mestna občina Ljubljana, Oddelek za kulturo

Odprto v času razstave /tor. – pet. / od 12. do 18. ure in po dogovoru

-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------VADIM FIŠKIN
Light Chaser
 eng13. 09.  – 7. 10. 2016

Otvoritev: torek, 13. september 2016 ob 19.uri, Projektni prostor DUM, Kolodvorska 6, Ljubljana Vadim Fiškin, Missing part / Manjkajoči del (detail / detajl), 2016

Tevž Logar
THINKING IN RELATIONSHIPS
Projekt Light Chaser je vsekakor mogoče brati kot nekakšno nadaljevanje umetnikovega razmisleka o razmerju med materialnim in tistim, kar je na robu zaznave materialnega. Čeprav se je nemogoče izogniti dejstvu, da efemernost že od nekdaj zaznamuje avtorjev razmislek o umetnosti, pa je treba poudariti, da z vsakim projektom Fishkin poskuša vzpostavljati nova razmerja v odnosu do raziskovanja prostora. Tako realnega kot simbolnega. Če sta serija razstav in publikacija Light Matters poskušali definirati posamične »topose« znotraj Fishkinove umetniške prakse, se projekt Light Chaser formalno osredotoča na partikularno razmerje med svetlobo ter gibanjem. A vendarle ne gre samo za to. Začetna misel, besedna zveza Laszla Moholy-Nagya »Thinking in Relationships«, poskuša zrcaliti tudi Fishkinov razmislek o tem, kaj posamično umetniško delo lahko povzroči v odnosu do drugega umetniškega dela, prostora, časa, gledalca in njegove izkušnje. Če se najprej osredotočimo na razmerje med svetlobo in gibanjem, je treba poudariti, da gre za relacijo, ki so jo sicer na popolnoma svojstven način začeli preizpraševati že impresionisti konec 19. stoletja, ko so z različnimi tehnikami v svoja platna vsakdanjih prizorov začeli vnašati svetlobo in gibanje. Razmerje, ki je »obsedlo« umetniške prakse po objavi Marinettijevega Futurističnega manifesta, ki je direktno zavrgel tradicijo in se je med drugim zavzemal za hitrost, gibanje, industrializirano družbo ter tehnološki napredek. Razmerje, ki je v duhu zgodovinskih avantgard umetnike nagovarjalo vse od 50. let prejšnjega stoletja pa do danes. Razmerje, ki se vselej na novo vzpostavlja in formira v odnosu na možnosti, ki jih omogoča tehnološki napredek. Čeprav pričujočega razmerja prav zaradi tega ni mogoče opredeliti izključno kot formo, saj izraža tudi točno določen, časovno pogojen ideološki naboj, pa je vendarle umetnikova gradnja »simbolnega prostora« umetniškega dela, t. i. »nevidna prisotnost«, tista, ki presega vidno in haptično dojemanje našega okolja, s tem pa seveda tudi različne smeri branja. Vadim Fishkin s projektom Light Chaser prav v tem kontekstu odpira vprašanja področja efemernega, ki jih je mogoče neposredno navezati na razmislek poljskega umetnostnega zgodovinarja ter kustosa Jerzya Ludwińskega, in sicer v kontekstu njegovega eseja Unidentified art, v katerem razmišlja o različnih stopnjah (objekt, prostor, čas, imaginacija in celota) umetniške prezentacije in posledično s tem refleksije umetniškega dela. Na nivoju objekta Fishkin ustvari »koreografijo« preprostih tehnoloških predmetov, direktnih kazalnikov napredka, ki pa jim je dodelil nove pomenske vrednosti, jih »oklesti« njihove primarne funkcije, in direktno pokaže na zmožnost njihovega absurda. V kontekstu prostora se vsak posamičen objekt definira v odnosu do tega, s tem pa nastaja nekakšen emocionalni prostor skupnih prepletov, ki gledalcu omogoča, da ne opazuje z distanco izključno od »zunaj«, ampak se znajde »znotraj« tega prepleta. Čeprav se prostor zdi na neki način definiran in omejen v svoji fizični pojavi, pa je element časa tisti, ki celotno situacijo gledalca privede do točke, v kateri možnost ter improvizacija igrata ključno vlogo. Umetniško delo v kontekstu časa ni več izključno materialna oz. prostorska struktura, ampak postaja proces – fenomen, ki vselej vznika na robu in briše meje med likovno umetnostjo ter gledališčem.  Brez dvoma je ravno to tisto simbolno polje, do katerega Fishkin poskuša privesti celotno »koreografijo« posamičnih elementov znotraj projekta Light Chaser. Nekakšna zaključna stopnja, ki nakazuje brechtovski obrat h gledalcu, k njegovemu doživetju, imaginaciji, znotraj katere umetniško delo preseže meje »bivše« prostorske in časovne strukture. Umetniško delo na ta način lahko vznikne vsepovsod in lahko zaobjame karkoli ter se tako konkretizira izključno na nivoju gledalčeve imaginacije. Celota umetniškega dela se tako kot poprej ne manifestira na nivoju posamičnih stopenj refleksije, ampak kot »kolektivni napor«, ki presega enoznačno razumevanje umetniškega dela. Umetnost, ki lahko deluje kot realni prostor gledalca.

Produkcija: DUM društvo umetnikovKustos : Tevž LogarOrganizacija: Sanja Kuveljić BandićPodpora: MOL – Oddelek za kulturo in Ministrstvo za kulturo RS Odprto v času razstave /tor. – pet./ od 12. do 18. ure in po dogovoru____Projektni prostor DUMKolodvorska 6 I 1000 Ljubljanawww.dum-club.si  email: dum@dum-club.sitel: +386 40 187 977--------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------SITUACIJA DOGVILLEAndrea Knezović, Ana Legčević, Iza Pavlina, Anže Sever18.12. 2015 - 15.01.2016Otvoritev: petek, 18. december 2015 ob 19.uri, Projektni prostor DUM, Kolodvorska 6, Ljubljana Risba 1: Iza Pavlina, Neznanec 108 (iz serije Prvi vtisi/Avtoportret), 2015 Vljudno vabljeni na otvoritev razstave Situacija Dogville v petek, 18. decembra, ob 19. uri v Projektnem prostoru DUM.Razstava Situacija Dogville je ena od “etap” večletnega projekta, ki poskuša vzpostaviti model dolgoročnega sodelovanja z mladimi avtorji. Projekt, ki poteka pod okriljem DUM – društva umetnikov med letoma 2014 in 2017, poskuša pokazati, da mladi umetniki za realizacijo svojih zamisli potrebujejo celovito podporo, ki presega “ad hoc študentske” razstavne projekte, zato se osredotoča na zagotavljanje strokovne pomoči, dobrih produkcijskih pogojev in vzpostavljanje dialoga o umetniškem delu oziroma kontekstu. K sodelovanju v večletnem projektu so bile povabljene umetnice in umetnik mlajše generacije, ki bodo v tem obdobju v sodelovanju s kustosom, DUM - društvom umetnikov in partnerji projekta poskušali večkrat predstaviti svoje delo v lokalnem in mednarodnem prostoru. Glavni cilji projekta so predvsem produkcija in distribucija umetniških del ter refleksija o njih, s čemer želimo opozoriti na pomanjkanje institucionalne produkcijske podpore mlajšim avtorjem, in hkrati avtorje aktivno vplesti v razmerja z institucijami (tako javnimi zavodi kot nevladnimi organizacijami) in domačo in mednarodno stroko ter jim tako omogočiti pridobivanje izkušenj za delovanje v sistemu sodobne umetnosti.Zaradi usmerjenosti projekta se razstava Situacija Dogville bolj kot na koncept oziroma zastavljeno temo  osredotoča na dosledno predstavitev »osebnih avtorskih poetik« in njihovih »formalnih razmislekov« umetnic Ane Legčević, Andree Knezović, Ize Pavlina ter umetnika Anžeta Severja v zadnjem letu. Kot namiguje naslov, razstava ni zapeljana v izbran kuratorski diskurz, temveč želi v ospredje postaviti umetniško delo kot samostojno enoto, ga osvoboditi kakršnega koli »ideološkega« naboja sodobne umetnosti in ga preko dialoga na najboljši možen način predstaviti publiki. Razstavo Situacija Dogville bo spremljal tudi zaprt dogodek, tj. individualna srečanja umetnic in umetnika z domačimi in tujimi strokovnjaki  z različnih področjih, ki bodo umetnicam in umetniku poskušali nuditi prepotrebno refleksijo novonastalega umetniškega dela in njihovga širšega umetniškega delovanja. Umetnice in umetnik se bodo srečali z naslednjimi strokovnjaki: Noahom Charneyjem, Luigijem Fassijem, Andrejo Hribernik, Róno Kopeczky, Romanom Uranjekom, Vladimirjem Vidmarjem, Asto Vrečko in Vanjo Žanko.Umetnice in umetnik se v lokalnem prostoru skupaj predstavljajo drugič (prvič so se predstavili leta 2014 v okviru projekta To ni ljubezenska pesem v Miklovi hiši v Ribnici), saj želimo vzpostaviti kontinuiteto predstavitev v lokalnem prostoru. Poleg tega potekajo tudi intenzivni dogovori za sodelovanje s partnerskimi organizacijami v tujini, kar bo omogočilo predstavitev projekta ter umetnic in umetnika tudi v mednarodnem umetnostnem prostoru. Večletni projekt in razstava Situacija Dogville poskušata prepoznati potrebe slovenskega umetnostnega prostora, s poudarkom na potrebah mlajše generacije, katerih izpolnitev bi omogočila bolj sistematičen in hitrejši razvoj načinov dela z neuveljavljenimi umetnicami in umetniki. Produkcija: DUM društvo umetnikovIdejna zasnova in vodenje projekta: Tevž LogarOrganizacija in strokovna pomoč: Sanja Kuveljić BandićPosebna zahvala: Noah Charney, Luigi Fassi, Andreja Hribernik, Róna Kopeczky, Roman Uranjek, Vladimir Vidmar, Asta Vrečko, Vanja Žanko; Joško Pajer, Igor Španjol, Andrej Zavodnik, Matej Turnšek Podpora: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Mestna občina Ljubljana, Galerija Škuc, MG+MSUM Odprto v času razstave /tor. – pet./ od 12. do 18. ure in po dogovoru--------------------------------------------------------------------------------------------------VABLJENI V SLIKOAndreja Podržavnik


2. - 6. 12. 2015, Projektni prostor DUM, Kolodvorska 6, 1000 Ljubljana
foto: Nada Žgank
Tretji del raziskovalnega projekta Andreje Podržavnik, Vabljeni v sliko, je sestavljen iz delavnic, instalacije, pogovorov in uprizoritvenih dogodkov.Poleg povabljenih skupin otrok, dijakov in študentov, bo avtorica z ekipo, s katero je pred desetimi leti ustvarila nagrajeno predstavo Tkalci, izvajala ponovna srečanja s praktičnim delom v prostoru in s sklopom pogovorov, intervjujev.Dogodki se odvijajo med 2. in 4. decembrom, med 10. in 18.uro ter 5. in 6. decembra med 10. in 14. uro, v Projektnem prostoru DUM.Za več informacij in obisk: andrejarauch@gmail.com ali federacija.produkcija@gmail.comFederacija, Jarška cesta 14, 1000 Ljubljana+386 40 226 981 / produkcija[at]federacija.net / www.federacija.net