REMOVAL
Goran Trbuljak, Ištvan Išt Huzjan

22.11.2017 - 15.12.2017


Opening: Wednesday, 22 November at 8 p.m., DUM Project Space, Kolodvorska 6, Ljubljana
Opening hours during exhibition time/ Tue – Fri / 12 p.m. – 6 p.m. and by appointment

Goran Trubuljak, Untitled, 1973/1991 I Ištvan Išt Huzjan, Trail Sava - Mura, 2016

 

The exhibition entitled Removal is part of Duet, a long-term series of exhibitions that seeks to engage the relationship between art practices that emerged in different temporal, geopolitical, social and economic contexts. Context often contributes to the concept of a work of art, and in particular to the production options, which is frequently linked to the formal aspect or the choice of expressive medium. The series attempts to use visual and conceptual similarities to show how contemporaneity expressed by a work of art depends on how the latter functions in a given time and space and not the specific place or time of creation. This exhibition combines the works of Goran Trbuljak and Ištvan Išt Huzjan, who both question the role of authorship and consequently their positions within the art system from different perspectives. The exhibited works, which were created in different periods of time, establish a relation between the historical and current output, while displaying a sensitivity towards current art discourse.

Most likely the works of both artists in terms can be examined in terms of the relations between conceptual practices and the successors of conceptual tradition that focus on the idea of a work of art, questioning the physicality of an object as the conveyor of meaning. However, both artists are never interested in complete annihilation of the object but rather in the idea of the conveyor, which is always consciously anchored in carefully selected expressive media ranging from an exhibition, street happening, object, painting, book, photograph, texts or an act that exist on the edge of materiality. Perhaps their shared interest in the expressive medium is the greatest similarity of their works. Both even seem to be focused on the 'flexibility' of the medium, as it were, which is usually linked to the themes engaged by the artists. Continuous examination of the medium also allows them to elude various qualifiers, as their flexible choice of medium prevents them from being labelled with a 'signature style' in Greenbergian terms, while the attention to the medium sets them apart from the rigid tradition of analytical conceptual art. The medium is one of the features that enable the viewer to recognise an artist and their expressive language, and, consequently, authorship. The juxtaposed work of Goran Trbuljak from 1973 and 1991 and the works of Ištvan Išt Huzjan created in the last five years presented at the exhibition Removal all engage the issue of artistic authorship. Through different media, the art of Goran Trbuljak focuses on the status of a work of art and the artist, and their relationship to the system. This is pointedly presented in the work Without Title, where Trbuljak 'subverts' his early work, his status as an artist, with a minimal and ironic gesture, while applying the same amount of criticism to the 'institution' of art, represented here by the acclaimed French artist Ben Vautier. Ištvan Išt Huzjan employs a somewhat different approach to examining the issue of authorship and his position, as his recent works travel between exploring personal, intimate stories, historic references and formal possibilities of a work of art. The selection should not be understood as an affirmative presentation of works but rather as a selection whose inner structure reveals the dual position of the artist, questioning his position within the art system.

Perhaps we will never discover the moment when both artists decided to create their works of art, which are both characterised by the continuous suspense in relation to their own position, the work of art, the art system or the viewer. Both Trbuljak's and Huzjan's gestures are minimal, ephemeral, humorous and often subtle compared to more 'traumatic' and directly engaged contemporary works. Yet these simple artistic gestures that first seem to embody a 'romantic' feel manage to provide a careful insight into the relationships between the artist, the work of art, the space and the viewer upon a more detailed reading, and also touch upon, more deeply than one would assume, the issues governing everyday life.

______________

Curator: Tevž Logar
Production: DUM Association of Artists
Acknowledgements: Galerija Gregor Podnar (Berlin), Goran Vračević, Goran Petrov, Maša Radišić, Sabina Sabolović and Ana Šeba (WHW, Zagreb), Andrej Zavodnik.
Supported by: Cultural Department of the City of Ljubljana

----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------


a n d r e j  š k u f c a

k s e n o m o r f n i   ø b j e k t i


19.10.2017 - 17.11.2017

Otvoritev: četrtek, 19. oktober 2017 ob 19. uri, Projektni prostor DUM, Kolodvorska 6, Ljubljana

Odprto v času razstave / tor. – pet. / od 12. do 18. ure in po dogovoru

Medtem ko je glavni junak zgodbe v rodnem mestu prejme novico o smrti svojega strica E. A. iz majhnega kraja v državi na drugem, vendar bližnjem kontinentu. Precej kmalu zatem hišo E. A. kupi človek z imenom M.P. V nasprotju z mišljenjem A. M., najboljšega prijatelja pokojnega E.A. in arhitekta, odgovornega za prvotni načrt hiše, M. P. takoj odstrani vse pohištvo in predmete ter sproži vrsto sprememb v hiši in okolici. Nenadne in radikalne spremembe se izvajajo v nenavadnih pogojih – ponoči, za zaprtimi okni in vrati. Poleg tega M. P. poseka tudi vsa drevesa znotraj meja posesti. Potek dogodkov glavnega junaka preseneti, zato se odloči odpotovati v kraj pokojnika, da bi raziskal, kaj se dogaja. Takoj ob prihodu izve, da je M. P. že zapustil državo, zato brž obišče stričevega prijatelja in arhitekta A. M., ki pa mu ne uspe obrazložiti namena nenavadnih sprememb, za katere se je odločil M.P. Kmalu zatem odkrije, da se skoraj vsi prebivalci mesta izogibajo predela, kjer se nahaja hiša. Eden izmed domačinov mu celo pove, da je nekega večera, ko je njegov pogled samo oplazil hišo in vrt, »nekaj videl«. V mestu pa so poročali tudi o tem, da so na vrtu hiše našli pohabljenega in razkosanega pogrešanega psa. Po spletu okoliščin glavnega junaka na deževno noč ujame nevihta, zato je primoran vstopiti v skrivnostno hišo; prednja vrata so nepričakovano odprta. Takoj ko stopi v hišo, njegov nos zazna »sladek, vendar zelo moteč vonj«. Prav zaradi tega neprijetnega občutka vklopi luči. V trenutku, ko svetloba oriše prostor, zazna oblike, ki ne ustrezajo človeški podobi ali kateri koli možni uporabi. Ker videnega nikakor ne more prepoznati, luč ugasne in se odloči nekaj trenutkov stati v temi s popolnoma zaprtimi očmi. Stoji v »vakuumski tišini«, v prisotnosti nerazumljivih stvari in ta brezmejna praznina ga nagovori, da spet prižge luč. Stoji na koncu hodnika, pred vhodom v veliko, skoraj popolnoma izpraznjeno sobo z visokimi stropi. Prostor je hladen, pod zatemnjenimi okni so veliki beli radiatorji, ki pa očitno že nekaj časa niso v uporabi. Neonske luči, običajno pritrjene na strop, so tu vidno spuščene in na žicah visijo slabega pol metra v prostor. Leseni pod je skoraj v celoti prekrit z reliefom različnih višin iz nekakšne črne umetne mase, tako da je praktično nemogoče enakomerno stopati po podu. Čez celotno površino črnega reliefa je nameščenih pet, navidezno visokotehnoloških objektov, za katere glavni junak dobi občutek, da so popolnoma zraščeni z okoljem in zato skorajda brez funkcije. Čeprav v njih prepozna oblike oziroma materiale, ki jih je mogoče srečati v vsakdanjem življenju, pa je trenutna izkušnja, predvsem glede na njihovo soodvisnost od reliefa, na katerega so položeni, povsem nerazumljiva in nekaj drugega, kar bi človek v prvi vrsti pričakoval. Glavni junak se tako znajde v novi izkušnji materialne realnosti, njegov pogled pa neposredno relativizira njegovo staro pasivno izkušnjo prepoznanja posamičnega objekta, reliefa ali skupka črne gmote, ki brezkompromisno naseljuje prostor. Iz hladne sobe, laboratorijskega vzdušja, se glavni junak povzpne v nadstropje hiše, kjer nadaljuje odkrivanje čudnih, nerazumljivih objektov in delov pohištva, kot so visoka, dolga pisalna miza v obliki črke U z okroglimi luknjami na nasprotnih koncih. Za hip pomisli, da gre morda za posteljo, ki razkriva pošastno anatomijo trenutnega stanovalca hiše. Prav tako je tam nekakšna lestev z nepravilnimi razmiki med prečkami in skupek ogledal, ki tvorijo obliko črke V. Misli si, da je najbrž najbolj omejujoča stvar na svetu, nesposobnost človeškega uma, da različne vsebine povezuje v smiselno celoto. Živimo na mirnem otoku nevednosti in neznanja, sredi črnih morij neskončnosti, in ni mišljeno, da bi potovali prav daleč. Znanost in kultura, vsaka vpeta v svojo smer, sta nam doslej tako pomagali kot škodili. Toda nekega dne, ko se bo razkrilo tudi tisto skrito, disociirano znanje družbe, se bodo odprli bolj celostni pogledi na našo resničnost. Kar naenkrat, kot bi odrezal, dež preneha, zato se glavni junak odloči, da bo odšel. A v istem trenutku zasliši stanovalca hiše, ki se giblje med njim in izhodnimi vrati. Vse nenavadne objekte, prostor, neopredeljen čas, ki ga je preživel v hiši, in prihod skrivnostnega stanovalca začne zrcaliti skozi skorajda eksistencialna vprašanja. Kakšen je stanovalec te hiše? Kaj išče tukaj, na tem planetu, ki je zanj prav tako strašljiv kot za nas? Iz katerih skrivnih območij časa, iz katerega starodavnega in sedaj nedoločljivega somraka je prav nocoj prišel do tega malega predmestja? Glavni junak se zave, da bo, če želi zapustiti prostor, primoran srečati stanovalca. A tokrat njegova radovednost premaga strah in za razliko od prej njegove oči ostanejo odprte. *

Andrej Škufca je študiral na Royal Academy of Fine Arts v Den Haagu, Nizozemska in diplomiral 2014 na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Njegova praksa je osnovana na intenzivni refleksiji oblikovanja tehnologije in njenih mutacij, kjer preko objektov in video del išče načine pristopanja k odnosom med sodobno umetnostjo, oblikovanjem tehnologije in fikcijo. Je član uredništva in raziskovalnega kolektiva revije za kritiko in teorijo sodobne umetnosti Šum. Njegova dela so bila predstavljena na večih razstavah v Sloveniji. Živi in dela v Ljubljani.

*Tekst se vsebinsko povzema in se navezuje na kratko zgodbo argentinskega pisatelja Jorgea Luisa Borgesa, There are More Things
 
__________________
 
Kustos: Tevž Logar
Produkcija: DUM društvo umetnikov
Tehnični sodelavci: Jan Kostanjevec, Sani Veljanovski, Aljaž Litrop, Denis Sadiković, Matej Pavšič, Dominik Mahnič
Zahvale: Sanja Kuveljić Bandić, Goran Petrov, Tina Škoberne, Voranc Kumar, Neja Zorzut, Jonas Miklavčič, Tjaša PP, Milijana Radaković, Zavod 404, Makplast, Wooding
Podpora: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Mestna občina Ljubljana, Oddelek za kulturo

SPOMIN. ODTISI UNIČENJA IN UPOR ŽIVLJENJA

Jaka Babnik / Masaki Hirano / Bojan Radovič


26.-27. 05. 2017

Otvoritev: petek, 26. maj 2017 ob 20.uri, Projektni prostor DUM, Kolodvorska 6, Ljubljana

Razstava bo odprta 26. maja (od 20.00 do 23.00) in 27. maja (od 10.00 do 14.00)

Skupinska razstava Spomin. Odtisi uničenja in upor življenja se osredotoča na fenomen spomina, ki ga v svojem genskem zapisu hranijo vsa živa bitja – tudi drevesa. Ta (lahko) živijo stoletja, mnogo dlje kot človek, zato pogosto postanejo nemi pričevalci zgodovinskih dogodkov. Spomin dreves se nalaga v njihovi telesni strukturi, ki pa jo je nemogoče natančno prebrati. Njihov spomin je tako ambivalenten kot podoba brez podanega konteksta.

Dela treh umetnikov se zato nanašajo na neizbrisljive sledi, ki jih je človeštvo pustilo v svojem neposrednem okolju, in tako pričajo o krhkosti in neznatnosti človeka v odnosu do velike narave in o njegovi zaslepljenosti z nadvlado nad planetom. A drevesa so dokaj nedognana bitja, o katerih kljub znanstvenemu in tehnološkemu napredku človeštvo ne ve prav dosti. Zato je na mestu vprašanje: lahko drevesa zapisujejo tudi svoje spomine, tako kot puščajo sledi svoje rasti v koncentričnih krogih debla? In če jih, kako jih je mogoče razbrati iz njihove notranje strukture? Jaka Babnik, Masaki Hirano in Bojan Radovič se tem vprašanj posvečajo iz različnih perspektiv in konceptualnih izhodišč, skozi katere hkrati tudi drzno izprašujejo naravo fotografskega medija. Poslužujejo se nekonvencionalnih principov, ki so daleč stran od klasične fotografske reprezentacije, zato njihove podobe postavljajo več vprašanj kot (enoznačnih) odgovorov.


Jaka Babnik se v seriji Heroji mojega časa poslužuje principov aftermath fotografije, da bi ovekovečil mesta, kjer so se zgodili nekateri odmevni, prelomni ali nepojasnjeni dogodki, ki še vedno posredno vplivajo na družbeno stvarnost v Sloveniji. Umetnik išče izbrana drevesa, ki so bila priče skritim ali prikritim dogodkom, drevesa, ki so „videla“ to kar večinska javnost ni videla. Zatorej se osredotoča na kraje simbolnega pomena, ki so danes pogosto pozabljeni, izrabljeni ali odrinjeni iz javnega diskurza. Na prvi pogled povsem običajne podobe prostorov pa se ob razkritem kontekstu izrišejo v povsem drugačni luči. Z zgodovinsko obsesijo in forenzično natančnostjo fotograf ustvari topografijo, ki odpira številna vprašanja o relativnosti zgodovinskih in medijskih diskurzov in o lahkotnosti njihovega spreminjanja skozi čas. Med upodobljenimi so tako jablane, ki so prisostvovale usmrtitvi talcev v Frankolovem spomladi leta 1945, kar je kasneje prešlo v ljudsko mitologijo, smreke, ki so „videle“ še vedno neadekvatno pojasnjeni umor predsedniškega kandidata Ivana Krambergerja leta 1992, ali hruška, pred katero se je leta 1994 odigrala aretacija Milana Smolnikarja v Depali vasi, afera zaradi katere je bil kasneje razrešen obrambni minister Janez Janša. V podobah pa se hkrati zrcali tudi vprašanje o naravi fotografskega medija, njegovi produkciji, prezentaciji in distribuciji.


Fotografija prečnega prereza štora, ki je razstavljena v galeriji v naravni velikosti več kot 250 let starega posekanega drevesa, japonskega fotografa Masaki Hirana, je spomin na tisoče in tisoče štorov, ki ostanejo v tišini devastiranega tasmanskega pragozda. Na fotografiji, ki ovekoveči prerez štora, kjer ločimo različne teksture, tkiva in celice, se kot neskončna pokrajina izrisuje tudi kapitalistični destruktivni pohlep. Tasmanija je otok na južni obali avstralske celine. Ponaša se s čudovitim pragozdom, ki ga sistematično uničuje sečnja in izvoz dreves na Japonsko. Sečnja, ki uničuje tisočletni tasmanski pragozd, pa se navzven, v javnosti, prikriva z »naravi prijaznim« pogozdovanjem, ki ni v nasprotju z zakonom. Tako imamo po eni strani monopolni kapitalistični pohlep in po drugi kozmetične in nelogične ukrepe pogozdovanja, ki sledijo neoliberalni kapitalistični devastaciji.

Vsak štor, ki ga ovekoveči fotografija, predstavlja življenjski cikel, ki je končan, zato je fotografija več kot le estetski zapis – je tudi oblika družbene odgovornosti. Fotografija Hirana, ki čeprav ne more ustaviti te rušilne monopolne požrešne uničevalske sle, vendarle opozori, da je sposobna refleksije in tudi neke avtonomije lastnega sporočila. Hirano razkaže trk med estetsko fotografsko perfekcionistično strukturo in nami, gledalci. Tudi mi, gledalci, smo kompromitirani, saj je težko namreč po vsem tem vzdrževati distanco. Navkljub perfekcionizmu fotografije, ta ni osrednjega pomena za fotografski učinek, pač pa je to tisto, kar se izrisuje na horizontu gledalčevega odnosa do celotne situacije.


V skrajno metaforični in abstrahirani luči pa se raziskovanja strukture in teksture dreves se v delu Hibakujumoku loteva Bojan Radovič, ki je z improvizirano pripravo skeniral debla dreves v japonskem mestu Hirošima, pač tistih, ki so dovolj stara, da so doživela in preživela uničujoči udar atomske bombe. Ta prva detonacija nuklearnega orožja se je zgodila 6. avgusta 1945, ko je bomba iz ameriškega letala uničila (skoraj vse) življenje v mestu. Vendar sta flora in favna bolj vzdržljivi kot se zdi, saj so nekatere rastline, živali in tudi ljudje – kljub dolgoročnim posledicam – preživeli uničujočo eksplozijo. Radovič z odtisi debel metaforično skenira zgodovinski spomin in zapis teh dreves, ob tem pa pod vprašaj postavlja katastrofično moč, ki jo poseduje človeška vrsta. Po detonaciji prve bombe v Hirošimi se je do danes na različnih krajih sveta zgodilo še preko 2100 podobnih, pogosto celo mnogo močnejših jedrskih detonacij. A pričujoče fotografije poleg svojega družbenega konteksta odražajo tudi klasično dilemo fotografskega medija, ki je bil nekdaj razumljen kot najbolj objektivni pričevalec stvarnosti, ki nikdar ne laže. Radovičeve fotografije oziroma skeni pa so zaradi svoje abstraktnosti brez podanega konteksta neprepoznavne in nerazumljive v klasičnem narativnem smislu. S tem avtor izpostavi ambivalentno naravo fotografije in vizualnega nasploh, ki tako zelo pogosto služita manipulaciji in posledično propagandi.



Kustos razstave: Miha Colner

Besedila: Miha Colner & Marina Gržinić

 

 

Produkcija: Hiša fotografije Slovenija/ Zavod Sektor / Rostfrei Publishing / DUM društvo umetnikov

 

----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

NESKONČNA POVEZANOST RAZLIČNOSTI

Iñaki Bonillas, Ulay

eng

Otvoritev: ponedeljek, 28. november 2016 ob 20. uri., Projektni prostor DUM, Kolodvorska 6, Ljubljana
28.11.2016 - 13.01.2017

Razstavni projekt Neskončna povezanost različnosti je mogoče razumeti kot neposreden premislek o razmerju med umetniškimi praksami, ki so vzniknile v različnih časovnih, geo-političnih, socialnih in ekonomskih kontekstih. Kontekst lahko vpliva na konceptualno zasnovo umetniškega dela, predvsem pa na produkcijske pogoje njegovega nastanka, s čemer je nemalokrat povezana formalna izvedba umetniškega dela oziroma izbor izraznega medija. Pričujoča razstava je preplet dveh umetniških del in ponuja horizontalni lok med umetniškima deloma, ki se, čeprav sta nastali v različnih časovnih obdobjih in v popolnoma različnih družbenih kontekstih, povezujeta in posledično skupaj odpirata ključna vprašanja o vlogi in razvoju fotografske podobe skozi čas. Gre za nekakšno neposredno zavedanje dejstva, da se izrazni mediji in tudi umetniška dela vselej “materializirajo” v odnosu do določenega časa in prostora, kar jih dela sodobne. Zato sopostavitev umetniških del umetnikov Iñakija Bonillasa in Ulaya omogoča refleksijo premen, ki se dotikajo vprašanj, povezanih z medijem fotografije, hkrati pa gre za vzpostavljanje direktne relacije med historično in današnjo likovno produkcijo. Brez dvoma pa gesta sopostavitve kaže tudi na to, kako umetnika senzibilno in aktualno razmišljata o isti temi, a vendarle skozi povsem različne prizme, ki so vsaka po svoje precizno “sidrane” v kontekste svojega nastanka.


Konceptualno izhodišče za razmislek o razstavi Neskončna povezanost različnosti je Ulayevo umetniško delo Fototot iz leta 1976, ki bi ga lahko označili za enega od njegovih ključnih del, ki pomeni tudi velik premik v splošnem načinu razumevanja fotografske podobe, ki tako ni več nekaj fiksnega, stabilnega oziroma večnega, temveč postaja nekaj povsem efemernega, predvsem pa minljivega. Na vsebinski ravni je bila Ulayeva odločitev za fotografijo racionalna, saj mu je zagotavljala optimalno odslikavo motivov intimnega sveta in ljudi, ki ga obkrožajo. V kontekstu formalnega jezika je fotografija izrazni medij, ki je bil v poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih let subverziven, in čigar narava je izražala drugačen odnos umetnika do sveta in sistema umetnosti. Kljub temu je treba iti v kontekstu umetniškega dela Fototot še globlje, saj je stičišče skoraj vseh avtorjevih premislekov o mediju fotografije. Poleg tega pa Ulay vzpostavi tudi brezkompromisno fizično in mentalno relacijo z gledalcem ter tako simbolno napove prehod v performativno prakso, kar morda najbolje povzamejo umetnikove besede: »Kri je topla, moja statična dela pa so amputirani,odvrženi, mrtvi udi«.

Na razstavi Ulayevemu umetniškemu delu ob boku stoji delo Iñakija Bonillasa iz serije Ideje ogledala iz leta 2009, ki prav tako odraža avtorjev razmislek o fotografiji, a vendarle na popolnoma drugače, saj se avtor v delu dotika vprašanja emocije, spomina in možnosti nove naracije najdene fotografske podobe. Bonillas od leta 2003 uporablja fotografski arhiv J.R. Plaze, ki ga je podedoval od svojega dedka. Del tega je tudi projekt Ideje ogledala, ki združuje osebne, privatne in emotivne narative, na hkrati pa precizno analizira specifičnost fotografskega medija. V pričujocem delu se avtor ukvarja samo s fotografskimi podobami, ki vsebujejo odboj ogledala, torej nosijo nekakšen “negativ” pogleda fotografa, vendar pa te podobe niso del namena akcije – ujetega posnetka. Te, včasih skoraj nevidne “podobe v podobi”, sprva delujejo kot ozadja glavnih protagonistov na fotografijah, ki jih Bonillas transformira s preciznim konceptualnim in formanim posegom in gledalca opozori na pomembnost refleksije tistega, česar oko skorajda ne zazna oziroma ne pričakuje, ne glede na to, ali gre za gledalca ali tistega, ki stoji za fotografskim objektivom.


Na tej točki se postavlja vprašanje, kakšno vlogo ima Ulayeva oziroma Bonillasova fotografska podoba v odnosu do gledalca samega danes. Najbrž je za nekatere pomembna predvsem estetska vrednost fotografske podobe, za druge pa se na iste fotografske podobe vežejo različne izkušnje, ne glede na to, ali gre za odnos do vsebine ali forme umetniškega dela. Čeprav fotografija ujame trenutek tukaj in zdaj, gre vendarle za trenutke, ki so že za nami. Prav to, vsak po svoje, vsebinsko in formalno “provocirata” umetnika, saj tako delo Fototot kot tudi delo Ideje ogledala pod vprašaj postavljata ustaljene paradigme, ki so običajno vezane na medij fotografije. Zdi se, da projekta povezuje prav drsenje umetnikov med različnimi elementi fotografije, čeprav se problematike lotevata s povsem različnih perspektiv in jih “sidrata” v povsem drugačne časovne in prostorske kontekste. Razstava Neskončna povezanost različnosti se zdi hipni, droben vmesni prostor, ki se nahaja med Barthesovim punctumom in studiumom, saj umetnika na eni strani ustvarjata pogoje, da lahko gledalec analitično obravnava dejstva, vezana na fotografski medij, ali jih neobvezno preleti, na drugi strani pa izkušnja umetniških del izzove predvsem nenadni udarec, nekaj nepričakovanega tako za umetnika kot gledalca: ustvari se vertikalni lok – neskončna povezanost različnosti.



Kustos: Tevž Logar

Produkcija: DUM društvo umetnikov

Organizacija: Sanja Kuveljić

Zahvale: Alenka Gregorič, Damjan Kozole, Claes Nordenhake, Lena Pislak, Maša Radišić, Claudia Sorhage, Peter Uhan, Yasmin Martin Vodopivec, Goran Petrov in Galerija Škuc

Razstava Neskončna povezanost različnosti je nastala v sodelovanju z MGML / Mestna galerija Ljubljana in se konceptulano navezuje na Ulayevo samostojno razstavo Jaz drugi.

Podpora:  Mestna občina Ljubljana, Oddelek za kulturo



Odprto v času razstave /tor. – pet. / od 12. do 18. ure in po dogovoru


-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

VADIM FIŠKIN
Light Chaser
 eng
13. 09.  – 7. 10. 2016

Otvoritev: torek, 13. september 2016 ob 19.uri, Projektni prostor DUM, Kolodvorska 6, Ljubljana

Vadim Fiškin, Missing part / Manjkajoči del (detail / detajl), 2016
 

 

Tevž Logar
THINKING IN RELATIONSHIPS

Projekt Light Chaser je vsekakor mogoče brati kot nekakšno nadaljevanje umetnikovega razmisleka o razmerju med materialnim in tistim, kar je na robu zaznave materialnega. Čeprav se je nemogoče izogniti dejstvu, da efemernost že od nekdaj zaznamuje avtorjev razmislek o umetnosti, pa je treba poudariti, da z vsakim projektom Fishkin poskuša vzpostavljati nova razmerja v odnosu do raziskovanja prostora. Tako realnega kot simbolnega. Če sta serija razstav in publikacija Light Matters poskušali definirati posamične »topose« znotraj Fishkinove umetniške prakse, se projekt Light Chaser formalno osredotoča na partikularno razmerje med svetlobo ter gibanjem. A vendarle ne gre samo za to. Začetna misel, besedna zveza Laszla Moholy-Nagya »Thinking in Relationships«, poskuša zrcaliti tudi Fishkinov razmislek o tem, kaj posamično umetniško delo lahko povzroči v odnosu do drugega umetniškega dela, prostora, časa, gledalca in njegove izkušnje.

Če se najprej osredotočimo na razmerje med svetlobo in gibanjem, je treba poudariti, da gre za relacijo, ki so jo sicer na popolnoma svojstven način začeli preizpraševati že impresionisti konec 19. stoletja, ko so z različnimi tehnikami v svoja platna vsakdanjih prizorov začeli vnašati svetlobo in gibanje. Razmerje, ki je »obsedlo« umetniške prakse po objavi Marinettijevega Futurističnega manifesta, ki je direktno zavrgel tradicijo in se je med drugim zavzemal za hitrost, gibanje, industrializirano družbo ter tehnološki napredek. Razmerje, ki je v duhu zgodovinskih avantgard umetnike nagovarjalo vse od 50. let prejšnjega stoletja pa do danes. Razmerje, ki se vselej na novo vzpostavlja in formira v odnosu na možnosti, ki jih omogoča tehnološki napredek.

Čeprav pričujočega razmerja prav zaradi tega ni mogoče opredeliti izključno kot formo, saj izraža tudi točno določen, časovno pogojen ideološki naboj, pa je vendarle umetnikova gradnja »simbolnega prostora« umetniškega dela, t. i. »nevidna prisotnost«, tista, ki presega vidno in haptično dojemanje našega okolja, s tem pa seveda tudi različne smeri branja. Vadim Fishkin s projektom Light Chaser prav v tem kontekstu odpira vprašanja področja efemernega, ki jih je mogoče neposredno navezati na razmislek poljskega umetnostnega zgodovinarja ter kustosa Jerzya Ludwińskega, in sicer v kontekstu njegovega eseja Unidentified art, v katerem razmišlja o različnih stopnjah (objekt, prostor, čas, imaginacija in celota) umetniške prezentacije in posledično s tem refleksije umetniškega dela. Na nivoju objekta Fishkin ustvari »koreografijo« preprostih tehnoloških predmetov, direktnih kazalnikov napredka, ki pa jim je dodelil nove pomenske vrednosti, jih »oklesti« njihove primarne funkcije, in direktno pokaže na zmožnost njihovega absurda. V kontekstu prostora se vsak posamičen objekt definira v odnosu do tega, s tem pa nastaja nekakšen emocionalni prostor skupnih prepletov, ki gledalcu omogoča, da ne opazuje z distanco izključno od »zunaj«, ampak se znajde »znotraj« tega prepleta. Čeprav se prostor zdi na neki način definiran in omejen v svoji fizični pojavi, pa je element časa tisti, ki celotno situacijo gledalca privede do točke, v kateri možnost ter improvizacija igrata ključno vlogo. Umetniško delo v kontekstu časa ni več izključno materialna oz. prostorska struktura, ampak postaja proces – fenomen, ki vselej vznika na robu in briše meje med likovno umetnostjo ter gledališčem.

 Brez dvoma je ravno to tisto simbolno polje, do katerega Fishkin poskuša privesti celotno »koreografijo« posamičnih elementov znotraj projekta Light Chaser. Nekakšna zaključna stopnja, ki nakazuje brechtovski obrat h gledalcu, k njegovemu doživetju, imaginaciji, znotraj katere umetniško delo preseže meje »bivše« prostorske in časovne strukture. Umetniško delo na ta način lahko vznikne vsepovsod in lahko zaobjame karkoli ter se tako konkretizira izključno na nivoju gledalčeve imaginacije. Celota umetniškega dela se tako kot poprej ne manifestira na nivoju posamičnih stopenj refleksije, ampak kot »kolektivni napor«, ki presega enoznačno razumevanje umetniškega dela. Umetnost, ki lahko deluje kot realni prostor gledalca.

 

Produkcija: DUM društvo umetnikov
Kustos : Tevž Logar
Organizacija: Sanja Kuveljić Bandić
Podpora: MOL – Oddelek za kulturo in Ministrstvo za kulturo RS
 
Odprto v času razstave /tor. – pet./ od 12. do 18. ure in po dogovoru

____

Projektni prostor DUM
Kolodvorska 6 I 1000 Ljubljana

 

--------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

SITUACIJA DOGVILLE
Andrea Knezović, Ana Legčević, Iza Pavlina, Anže Sever
 
18.12. 2015 - 15.01.2016
 
Otvoritev: petek, 18. december 2015 ob 19.uri, Projektni prostor DUM, Kolodvorska 6, Ljubljana
Risba 1: Iza Pavlina, Neznanec 108 (iz serije Prvi vtisi/Avtoportret), 2015
 
Vljudno vabljeni na otvoritev razstave Situacija Dogville v petek, 18. decembra, ob 19. uri v Projektnem prostoru DUM.
 
Razstava Situacija Dogville je ena od “etap” večletnega projekta, ki poskuša vzpostaviti model dolgoročnega sodelovanja z mladimi avtorji. Projekt, ki poteka pod okriljem DUM – društva umetnikov med letoma 2014 in 2017, poskuša pokazati, da mladi umetniki za realizacijo svojih zamisli potrebujejo celovito podporo, ki presega “ad hoc študentske” razstavne projekte, zato se osredotoča na zagotavljanje strokovne pomoči, dobrih produkcijskih pogojev in vzpostavljanje dialoga o umetniškem delu oziroma kontekstu. K sodelovanju v večletnem projektu so bile povabljene umetnice in umetnik mlajše generacije, ki bodo v tem obdobju v sodelovanju s kustosom, DUM - društvom umetnikov in partnerji projekta poskušali večkrat predstaviti svoje delo v lokalnem in mednarodnem prostoru. Glavni cilji projekta so predvsem produkcija in distribucija umetniških del ter refleksija o njih, s čemer želimo opozoriti na pomanjkanje institucionalne produkcijske podpore mlajšim avtorjem, in hkrati avtorje aktivno vplesti v razmerja z institucijami (tako javnimi zavodi kot nevladnimi organizacijami) in domačo in mednarodno stroko ter jim tako omogočiti pridobivanje izkušenj za delovanje v sistemu sodobne umetnosti.
 
Zaradi usmerjenosti projekta se razstava Situacija Dogville bolj kot na koncept oziroma zastavljeno temo  osredotoča na dosledno predstavitev »osebnih avtorskih poetik« in njihovih »formalnih razmislekov« umetnic Ane Legčević, Andree Knezović, Ize Pavlina ter umetnika Anžeta Severja v zadnjem letu. Kot namiguje naslov, razstava ni zapeljana v izbran kuratorski diskurz, temveč želi v ospredje postaviti umetniško delo kot samostojno enoto, ga osvoboditi kakršnega koli »ideološkega« naboja sodobne umetnosti in ga preko dialoga na najboljši možen način predstaviti publiki. Razstavo Situacija Dogville bo spremljal tudi zaprt dogodek, tj. individualna srečanja umetnic in umetnika z domačimi in tujimi strokovnjaki  z različnih področjih, ki bodo umetnicam in umetniku poskušali nuditi prepotrebno refleksijo novonastalega umetniškega dela in njihovga širšega umetniškega delovanja. Umetnice in umetnik se bodo srečali z naslednjimi strokovnjaki: Noahom Charneyjem, Luigijem Fassijem, Andrejo Hribernik, Róno Kopeczky, Romanom Uranjekom, Vladimirjem Vidmarjem, Asto Vrečko in Vanjo Žanko.
 
Umetnice in umetnik se v lokalnem prostoru skupaj predstavljajo drugič (prvič so se predstavili leta 2014 v okviru projekta To ni ljubezenska pesem v Miklovi hiši v Ribnici), saj želimo vzpostaviti kontinuiteto predstavitev v lokalnem prostoru. Poleg tega potekajo tudi intenzivni dogovori za sodelovanje s partnerskimi organizacijami v tujini, kar bo omogočilo predstavitev projekta ter umetnic in umetnika tudi v mednarodnem umetnostnem prostoru. Večletni projekt in razstava Situacija Dogville poskušata prepoznati potrebe slovenskega umetnostnega prostora, s poudarkom na potrebah mlajše generacije, katerih izpolnitev bi omogočila bolj sistematičen in hitrejši razvoj načinov dela z neuveljavljenimi umetnicami in umetniki. 
 
 
Produkcija: DUM društvo umetnikov
Idejna zasnova in vodenje projekta: Tevž Logar
Organizacija in strokovna pomoč: Sanja Kuveljić Bandić
Posebna zahvala: Noah Charney, Luigi Fassi, Andreja Hribernik, Róna Kopeczky, Roman Uranjek, Vladimir Vidmar, Asta Vrečko, Vanja Žanko; Joško Pajer, Igor Španjol, Andrej Zavodnik, Matej Turnšek 
Podpora: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Mestna občina Ljubljana, Galerija Škuc, MG+MSUM 
 
Odprto v času razstave /tor. – pet./ od 12. do 18. ure in po dogovoru

--------------------------------------------------------------------------------------------------

 

VABLJENI V SLIKO

Andreja Podržavnik

2. - 6. 12. 2015, Projektni prostor DUM, Kolodvorska 6, 1000 Ljubljana


foto: Nada Žgank

Tretji del raziskovalnega projekta Andreje Podržavnik, Vabljeni v sliko, je sestavljen iz delavnic, instalacije, pogovorov in uprizoritvenih dogodkov.

Poleg povabljenih skupin otrok, dijakov in študentov, bo avtorica z ekipo, s katero je pred desetimi leti ustvarila nagrajeno predstavo Tkalci, izvajala ponovna srečanja s praktičnim delom v prostoru in s sklopom pogovorov, intervjujev.

Dogodki se odvijajo med 2. in 4. decembrom, med 10. in 18.uro ter 5. in 6. decembra med 10. in 14. uro, v Projektnem prostoru DUM.

Za več informacij in obisk: andrejarauch@gmail.com ali federacija.produkcija@gmail.com

 

Federacija, Jarška cesta 14, 1000 Ljubljana

 

+386 40 226 981 / produkcija[at]federacija.net / www.federacija.net